vestnik

(KOLUMNA) Čas neusmiljeno polzi skozi prste kot pesek

Štefan Kardoš, 1. 10. 2021
Pixabay
Resda morda zato, ker ga nespametno zapravljamo za brskanje po spletnih straneh družbenih omrežjih, kot sta facebook in instagram.
Aktualno

Odraščal sem v gorički vasi. Z današnje perspektive je bilo življenje tamkajšnjih ljudi pred dobrega pol stoletja revščina, kakršno običajno pripisujemo le tako imenovanemu tretjemu svetu; gorička revščina, o kakršni piše Feri Lainšček v svojem najnovejšem romanu.

Nekaj domačij je bilo brez elektrike, veliko je bilo takih, ki niso imele vodovodne napeljave, redkokatera je imela kopalnico, skoraj nobena pa notranjega stranišča. Njive so orali s kravjimi vpregami, želi so s kosami in srpi. Če bi v tem okolju takrat kdo pomislil na dopustovanje na morju, bi bilo to tako noro in nezaslišano, kot če bi se danes kdo repenčil, da se drugo leto z raketoplanom Jeffa Bezosa ali Elona Muska odpravlja na enotedenski dopust v vesolje.

V mesto smo se preselili ravno ob začetku mojega srednješolskega izobraževanja. Starši so tam zgradili hišo. Mesto je za najstnika kraj, ki ponuja veliko več kot vas. Več zabave in več informacij. In vzbuja tudi veliko potrebnih in nepotrebnih želja, ki jih na vasi ne poznaš, na primer željo po počitnicah na morju. Toda ... Z novo hišo smo dobili tudi telefon, bil je dvojček. Na isto telefonsko linijo sta bili priključeni dve telefonski številki. Ko je telefoniral tisti drugi, tvoj telefon ni deloval in lahko si samo molil boga, da v dvojčku nisi bil s kom, ki je ves dan visel na telefonu, kajti v tem primeru telefona v resnici nisi imel. Tudi če ti je gorela hiša. V spominu mi je ostalo tudi to, da so ravno v tistem času v srednje šole uvedli predmet računalništvo. Računalnikov ni bilo, toda učili smo se programirati, pisali smo dolga zaporedja ničel in enk, večini je bilo jasno bolj malo.

hourglass-g081fe0c6a_1920
Pixabay
Toda čas – čas neusmiljeno polzi skozi prste kot pesek.

Na fakulteti smo seminarske in diplomske še pisali s pisalnim strojem. No, kmalu potem se je vendarle začelo pisati tudi na računalnike in tiskati besedila na tiskalnike. Malo mlajša kolegica mi je zadnjič povedala anekdoto o slavnem profesorju z ljubljanske filozofske fakultete. Besedilo, ki mu ga je oddala, je bilo natisnjeno na tiskalniku, zato ji ga je profesor zavrnil, češ da se preslabo vidi, in ga je morala prepisati s pisalnim strojem.

Hočem povedati, da se svet spreminja z bliskovito hitrostjo. Predvsem informacijsko-komunikacijska tehnologija napreduje tako hitro, da smo starši postali učenci svojih otrok. Pravijo sicer, da nove stvari izumljajo zato, da nam olajšajo življenje in nam omogočijo več prostega časa, saj delajo namesto nas. Toda občutek imamo, da je prostega časa vseeno vedno manj. Resda morda zato, ker ga nespametno zapravljamo za brskanje po spletnih straneh družbenih omrežjih, kot sta facebook in instagram. Klikneš na prvo povezavo, potem na drugo, tretjo, v nekem trenutku ugotoviš, da so minile tri ure, čutiš, kako ti čas polzi skozi prste, in se samo še sprašuješ, kako je to mogoče. Prej ali slej ti sicer postane jasno, da ni večje potrate časa od tega početja, toda ... Če za facebook in podobno porabiš tri ure na dan, je to na leto več kot tisoč ur v glavnem nesmiselno zapravljenega časa. V desetih letih deset tisoč ur. Kolik dni je to? Naj se nam še tako zdi, da je to čas svobode, je v resnici čas prostovoljnega odrekanja svobodi. Milijarde informacij, ki so nam prek spleta dosegljive v vsakem trenutku, in bliskovita hitrost njihovega širjenja nam vzbujajo občutek, da smo vsevedni, da so na dosegu klika z miško na voljo vse resnice tega sveta in da v enem samem hipu lahko ves svet seznanimo s svojo resnico. In v tem prepričanju trosimo v svet banalnosti in neumnosti in jih tudi spuščamo v svojo dnevno sobo.

Toda ...

Če kaj takšnega, kot je resnica, obstaja, potem še nikoli ni bila tako dobro skrita pod naplavinami informacijskih smeti, kot je sedaj. Za nepreglednimi množicami navideznih informacij se skrivajo zapleteni algoritmi, s pomočjo katerih veliki svetovni igralci ustvarjajo naše nove želje in potrebe in nam ves čas prodajajo nekaj, česar v resnici ne potrebujemo, nam vsiljujejo ideje in vero v kar koli že ter nas prepričujejo, da so to že od nekdaj naše ideje in naša vera. Dražijo nas in podžigajo čustva in strasti, kajti ko smo čustveno vznemirjeni, je z nami najlažje manipulirati in nam podtikati vse mogoče.

Toda čas – čas neusmiljeno polzi skozi prste kot pesek.

Vestnik
Na fakulteti smo seminarske in diplomske še pisali s pisalnim strojem.