vestnik

(KOLUMNA) Če bi zavist in zloba goreli …

Maja Hajdinjak, 18. 4. 2022
Revija Jana
Vojna v Ukrajini.
Aktualno

Slovenci veljamo za poštene, delavne in varčne ljudi. Za nekatere smo tudi ozkogledi, malodušni, zapečkarski in zavistni, pa še kaj bi se našlo. Verjetno marsikateri od teh stereotipov, če ne vsi, drži, sama pa zadnje čase pri nekaterih opažam predvsem veliko zavisti, ob njej pa tudi zlobe.

Verjetno ste že slišali šalo, da Slovenec zlati ribici pove, naj sosedu crkne krava, njegova druga želja pa je, naj crkne tudi njegova krava – da sosed ne bi hodil k njemu prosit mleka. No, to je ta slovenski duh, ki se je, odkar ima vsak možnost, da na spletu trosi, kar mu pade na pamet, dotaknil tudi ukrajinskih beguncev pri nas.

Evropa je ob izbruhu vojne v Ukrajini pokazala enotnost, kakršno je prej le malokdaj, če sploh. Poskrbeli smo za begunce in za tiste, ki ostajajo na vojnem območju (sprašujem se sicer, kje je bila ta dobrota leta 2015, a to je že druga zgodba), vsak dan se ob vseh tragičnih rodijo tudi zgodbe o solidarnosti, pogumu in junaštvu. Še desetletja bomo lahko pripovedovali o novih priložnostih, prijateljstvih, nesebični pomoči ljudi tudi v Sloveniji. A obstaja tudi grda senca, ki pada na to idilično podobo solidarne in sprejemajoče Slovenije. Na družbenih omrežjih namreč opažam čedalje več zlobnih komentarjev v zvezi z ukrajinskimi begunci. Večkrat zasledim objave, da iščejo stanovanje, ob tem pa po navadi napišejo tudi, koliko lahko ponudijo za najemnino. Kar velikokrat se zneski gibljejo tudi okrog 600 do 900 evrov na mesec.
Da, številka je za povprečnega Slovenca visoka, čeprav cene najema pri nas že dolgo letijo v nebo in moraš v prestolnici za navadno luknjo odšteti nekaj stotakov. A komentarji Slovencev pod tovrstnimi objavami so resnično nizkotni in zlobni. V njih sem prebrala že marsikaj, od tega, da bodo najemodajalci zaradi takih nebodigatreba še povišali najemnine, do tega, kakšni da so to begunci, ki imajo toliko denarja, in da jim očitno ni hudega, da si lahko toliko privoščijo, pa tudi, zakaj se stanovanja oddajajo njim, za naše ljudi pa jih ni dovolj, in še bi lahko naštevala. Za piko na i se vmes pojavijo še komentarji, ki opravičujejo rusko agresijo oziroma »pametno« pravijo, da stvari niso črno-bele. O takih pa je sploh škoda izgubljati besede.

ukrajina vojna
Profimedia
Vojna v Ukrajini.

Nekateri očitno mislijo, da je begunec sopomenka za reveža in bi morali priti k nam v raztrgani ceneni trenirki, brez denarja in kvečjemu s staro nokio. Naj vas razsvetlim: Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je begunec, kdor zbeži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo. Ne, prav nič ne piše o tem, kako naj bi bil begunec oblečen, kako naj bi bil izobražen, koliko naj bi imel pod palcem. Begunec je preprosto človek, ki zbeži iz svoje države, ker je v konkretnem primeru ogroženo njegovo življenje.

Večina od nas iskreno nima pojma, kaj pomeni čez noč zapustiti vse, kar ti je ljubo, in se z nahrbtnikom odpraviti v tujo državo ne vedoč, ali boš še kadar koli videl svoje mesto, hišo, očeta, prijatelje ali pa boš čez nekaj let našel le ruševine in trupla. Kar želim povedati, je to, da so begunci ljudje kot mi vsi. Ti iz Ukrajine prihajajo večinoma iz velikih mest, kjer so do vojne živeli običajno življenje, hodili v službo, imeli hiše, avtomobile, potovali, varčevali. To niso siromaki, to so le ljudje, ki si rešujejo življenje in iščejo varen prostor pod soncem. Zato je najmanj zlobno, da jih ob vsej stiski še popljuvamo in svojo bolestno zavist, ker si sami nečesa pač ne moremo privoščiti, trosimo v neprimernih komentarjih.

In še ena »cvetka«: ravno med pisanjem te kolumne sem na družbenem omrežju zasledila zapis znanca, ki je ukrajinskim beguncem za nekaj dni ponudil prenočišče, preden so v občini zanje našli dolgoročnejšo rešitev za bivanje. Zapisal je, da so po občini začele krožiti laži, da je pri tem mastno zaslužil, saj da naj bi mu občina in država plačali, ker jih je gostil. Moja prva misel ob prebranem je bila: kako tipično in ničkolikokrat doživeto v teh in podobnih krajih. Če se znanec v zapisu prepozna, mu sporočam, naj se ne ozira na zlobne jezike, saj če bi zavist in zloba goreli, bi bila Slovenija – sonce. Za dejanje pa le – vsa čast.