vestnik

(KOLUMNA) Če napol gola telesa žalijo visok občutek za moralo, potem mene motijo pimpeki, ki urinirajo ob vsakem grmu, ob katerem ne tvegajo, da jih ta pikne v glavico

Norma Bale, 3. 9. 2021
Pixabay
Svoboda kulture telesa.
Aktualno

Berem v hrvaški reviji prispevek o tem, da so se nekatere igralke, pevke, pa tudi starlete odločile, da ne bodo več nosile modrčka.

Oziroma ga bodo nosile samo še ob uradnih priložnostih ali ko bi štrleče bradavičke utegnile žaliti dostojanstvo prisotnih, torej predvsem na pogrebih, šolskih prireditvah, zelo pomembnih poslovnih sestankih in v cerkvi. Niso sicer pojasnile, ali gre pri njihovi odločitvi za feministično ali praktično vprašanje, zagotovo pa ne gre za množično oživljanje hipijevskega sežiganja modrčkov, s katerim so ženske pred več kot pol stoletja izražale odpor proti predpisanim vzorcem obnašanja in spolni diskriminaciji. Sploh se mi zdi, da smo se znašli v nekem popolnoma shizofrenem položaju. Na javnih plažah se še vedno precej žensk sonči brez zgornjega dela kopalk, in to v urah, ko je sonce najbolj škodljivo in je – dokazano – možnost za nastanek raka visoka. A v Izoli so se zadeve ženskih prsi lotili na drugem koncu. Z odlokom so prepovedali razkazovanje jošk.

No, prepovedali so tudi hranjenje pernate aviacije, a domnevam, da bo mestnim redarjem bistveno bolj zabavno v parku kaznovati seksi turistke v bikiniju kot ljubke petletnike, ki z omicami mečejo drobtine galebom.

Že lansko poletje so na občinski spletni strani objavili otožno sporočilo o tem, kako mnoge Izolčanke in Izolčane vznemirja golota na javnih površinah in da zato apelirajo na obči občutek za spodobnost. Hvala bogu se je občinski svet podvizal in je odlok o javnem redu in miru v Občini Izola začel veljati še zadnji trenutek, takoj na začetku šolskih počitnic in tik pred izbruhom poletne sezone. Ker smo po zadnjem težkem koronovanju itak navajeni na niz prepovedi, groženj in kazni, so turisti to prepoved vzeli kot samo še eno v nizu restrikcij. V šestem členu, ki se sicer pomirjujoče glasi Kršitve javnega reda in miru ter vznemirjanje posameznikov ali skupin ljudi, odlok v štirinajsti alineji prepoveduje »gibati se v kopalkah, brez oblačil ali dela oblačil nad pasom ali pod njim na javnih površinah, razen na območjih kopalnih voda ter v primeru športnih, kulturnih ali drugih primerljivih dejavnosti, ki zahtevajo tak način oblačenja (tekmovanja, treningi, nastopi)«. Kdor bo torej odhitel v pekarno po rogljiček, v apartma po pozabljeno kremo za sončenje ali v avto po, bog ne daj, psa zgoraj brez ali v kopalkah, dopušča možnost, da ga bo občinski inšpektor ali redar oglobil z dvesto evri. Enak znesek pade tudi, če se vam preprosto zahoče uživati v občutku svobode razkazovanja lastnega telesa, za katero ste vse leto kvihtali v domači kleti ali ste še iz one generacije, ki od prvega maja hodi brez svoje rebraste brusviliske in ponosno razkazuje birbauh. Ker zadnje mesece zaupanje v slovenske represivne organe strmo pada in smo videli, kaj vse zmorejo in znajo, ko gre za odnos do lastnega naroda, bo njihova milost na veliki preizkušnji. Zadnja leta se končno tudi v širši javnosti veliko piše in govori o objektivizaciji telesa. Ulična moda je v visoko modo pripeljala superge in te so danes povsem sprejemljivo obuvalo pisarniških delavk, ki so še pred desetimi leti morale ves dan stati na petkah. Če torej nemška turistka, ki je vse leto za blagajno v predmestju Stuttgarta sanjala o soncu, morju in svobodi, želi sprehoditi svoj zgornji del fluorescenčnega bikinija v samopostrežnico, se po lastnem mnenju najbrž ne počuti kot objekt. Morda ji lahko očitamo zgolj pomanjkanje takta, okusa, spoštovanja. A to je bolj njen kot naš problem, kajne?

manneken-pis-1535118_1920
Pixabay
Še v nobeni slovenski občini nisem videla redarja, ki bi kaznoval lastnika, ko ven vleče oneja in včasih zraven še telefonira. Da si potem ne umije rok, je ob vsem tem še najmanjša težava.

Kajti če napol gola telesa že žalijo slovenski noro visok občutek za moralo (?!?), potem moram jasno zapisati, da mojega občutka ne žalijo pomanjkljivo oblečena poletna telesa, ki se sprehodijo po obmorski poti, niti množica bikinijev na fejsbuku, ampak pimpeki, ki urinirajo ob zidovih javnih zgradb, po travnatih igriščih in ob vsakem grmu, ob katerem ne tvegajo, da jih ta pikne v glavico. In ne, še v nobeni slovenski občini nisem videla redarja, ki bi kaznoval lastnika, ko ven vleče oneja in včasih zraven še telefonira. Da si potem ne umije rok, je ob vsem tem še najmanjša težava. Imam samo še vprašanje vseh vprašanj:

Kaj se zgodi, če v Izolo pride prelestna in nagrajevana hrvaška igralka, ki se je odločila, da iz osebnega prepričanja ne bo več nosila modrčka, in si v skorajda prozorni srajčki naroči espresso pod oknom županovega urada? Vprašam za prijateljico.