Pred kratkim sem se vrnil z Zelenortskih otokov. Kje pa je to, že slišim vprašanje velike večine. Ampak brez skrbi, to ni nič takega. Tudi vsi moji znanci so me vprašali enako. Ko sem jim povedal, da je to nekdanje portugalsko ozemlje v Atlantskem oceanu, so nekateri znali našteti še Azorske otoke in Madeiro (ki so tudi zdaj del Portugalske), vsi so vedeli, da so še nižje Kanarski otoki, ki so del Španije, ko pa sem jih spodbudil, da jim manjkata samo še dve uri letenja na jug in da gre pravzaprav za afriško državo, je pri vseh nastala tema.
No, saj tudi sam ne bi čisto natančno poznal lokacije omenjenih otokov, če jih ne bi še kot študent videl v italijanski potovalni reviji. Takrat za te otoke pri nas najbrž ni vedel nihče in ravno zato sem imel neizmerno željo, da bi odpotoval tja, še posebej ker je bil tam turizem še v povojih. Želja se mi je izpolnila mnogo let kasneje.
Kapverdski otoki (kar je veliko primernejše ime, saj se tudi v originalu imenujejo Cabo Verde) ležijo v Atlantskem oceanu, 570 kilometrov zahodno od Senegala, in so del Afrike. Sestavlja jih deset otokov, ki so neodvisni in svobodni od leta 1975, na kar so domačini neizmerno ponosni, čeprav so morali nekaj časa pretrpeti zatiranje, mučenja in ubijanja, dokler se niso dokončno uprli in osvobodili. A danes ni niti sledu več o kakšnih starih zamerah. Zelenortski otoki so ena od najbolj stabilnih in demokratičnih afriških držav, kjer živijo v relativni blaginji, zato ni presenetljivo, da je njihovo glavno neuradno geslo No Stress (Nobenega stresa). Poleg čudovitih samotnih plaž ob turkizno zelenem morju pa so najboljša stvar na otokih ljudje. So namreč izjemno topli, nasmejani, prijazni, vljudni, duhoviti in zabavni, obenem pa izredno pridni, marljivi in učinkoviti. In za afriške razmere nenavadno točni.
Ravno o teh »afriških« razmerah, kakor v Evropi oz. v belskem svetu, polnem predsodkov, radi slabšalno govorimo, bi rad povedal še nekaj več. Na enem od otokov, kjer je promet zelo redek, saj ni nobenih velikih mest, se prav vsi vozniki ob srečanju na cesti pozdravijo z dvigom roke ali z bliskanjem avtomobilskih luči ali pa s trobljo. In ko gredo prehitevat, vedno, ampak res vedno vključijo smernik oz. »žmigavec« po domače.
Zdaj, ko sem naštel večino lastnosti Zelenortčanov, poglejmo, na kaj sem naletel ob vrnitvi v Evropo oz. v Prekmurje, »deželo gostoljubnih ljudi«. Najmanj četrtina voznikov me je prehitevala ali pred mano izsilila prednost brez vključitve »žmigavca«, polno je nestrpnosti, vsi govorijo o povečanju stresa, na sončni velikonočni ponedeljek, ko ima na tisoče ljudi največ časa, je bil lokal v na novo odprtem velikopoteznem objektu zaprt (kot bo zaprt vsak ponedeljek v letu, kar je za točko, ki želi postati turistična znamenitost, nerazumljivo), natakarica v nekem drugem lokalu, ki velja celo za eno od boljših »kelnarc«, pa je pri enem samem naročilu naredila kar tri napake. Namesto macchiata je prinesla espresso, namesto jabolčnega soka breskovega, ob tem pa še polila kavo. Kaj takega bi bilo na Zelenortskih otokih nezaslišano. Tam tudi storitvene dejavnosti delujejo skoraj brezhibno in z nasmehom. Kaj pa pri nas? Potreboval sem neko storitev, za katero smo se v ponedeljek dogovorili, da bo opravljena v sredo. Na ta dan naj bi me zjutraj poklicali. V sredo zjutraj me do desete ure ni poklical nihče. Ko sem poklical sam, so me trikrat prevezali, tako da sem bil enkrat ponovno prevezan k človeku, s katerim sem govoril že na začetku. Nato mi je eden od uslužbencev obljubil, da me bodo poklicali čez dobro uro. Nihče me ni poklical do četrtka zvečer. Storitev so mi opravili šele v petek popoldne. In zdaj vi meni povejte, katera je prava »Afrika«?
Že slišim, kako bo kdo v značilnem prekmurskem stilu siknil: »Pa pojdi nazaj tja, če ti tu ni všeč.« Namesto da bi na primer cestne bedake, ki sem jih opisal, poslal nekam. Pa pri tem ne mislim na Afriko. Bog ne daj, samo tja ne. Ampak brez skrbi, saj se bom vrnil. Kmalu. In že komaj čakam. Komaj čakam, da bom šel znova daleč na jug. Da se vrnem v sodobne »evropske« razmere.
No, saj tudi sam ne bi čisto natančno poznal lokacije omenjenih otokov, če jih ne bi še kot študent videl v italijanski potovalni reviji. Takrat za te otoke pri nas najbrž ni vedel nihče in ravno zato sem imel neizmerno željo, da bi odpotoval tja, še posebej ker je bil tam turizem še v povojih. Želja se mi je izpolnila mnogo let kasneje.
Kapverdski otoki (kar je veliko primernejše ime, saj se tudi v originalu imenujejo Cabo Verde) ležijo v Atlantskem oceanu, 570 kilometrov zahodno od Senegala, in so del Afrike. Sestavlja jih deset otokov, ki so neodvisni in svobodni od leta 1975, na kar so domačini neizmerno ponosni, čeprav so morali nekaj časa pretrpeti zatiranje, mučenja in ubijanja, dokler se niso dokončno uprli in osvobodili. A danes ni niti sledu več o kakšnih starih zamerah. Zelenortski otoki so ena od najbolj stabilnih in demokratičnih afriških držav, kjer živijo v relativni blaginji, zato ni presenetljivo, da je njihovo glavno neuradno geslo No Stress (Nobenega stresa). Poleg čudovitih samotnih plaž ob turkizno zelenem morju pa so najboljša stvar na otokih ljudje. So namreč izjemno topli, nasmejani, prijazni, vljudni, duhoviti in zabavni, obenem pa izredno pridni, marljivi in učinkoviti. In za afriške razmere nenavadno točni.
Raje bi nekam poslali cestne bedake. Pa pri tem ne mislim na Afriko. Bog ne daj, samo tja ne.
Ravno o teh »afriških« razmerah, kakor v Evropi oz. v belskem svetu, polnem predsodkov, radi slabšalno govorimo, bi rad povedal še nekaj več. Na enem od otokov, kjer je promet zelo redek, saj ni nobenih velikih mest, se prav vsi vozniki ob srečanju na cesti pozdravijo z dvigom roke ali z bliskanjem avtomobilskih luči ali pa s trobljo. In ko gredo prehitevat, vedno, ampak res vedno vključijo smernik oz. »žmigavec« po domače.
Zdaj, ko sem naštel večino lastnosti Zelenortčanov, poglejmo, na kaj sem naletel ob vrnitvi v Evropo oz. v Prekmurje, »deželo gostoljubnih ljudi«. Najmanj četrtina voznikov me je prehitevala ali pred mano izsilila prednost brez vključitve »žmigavca«, polno je nestrpnosti, vsi govorijo o povečanju stresa, na sončni velikonočni ponedeljek, ko ima na tisoče ljudi največ časa, je bil lokal v na novo odprtem velikopoteznem objektu zaprt (kot bo zaprt vsak ponedeljek v letu, kar je za točko, ki želi postati turistična znamenitost, nerazumljivo), natakarica v nekem drugem lokalu, ki velja celo za eno od boljših »kelnarc«, pa je pri enem samem naročilu naredila kar tri napake. Namesto macchiata je prinesla espresso, namesto jabolčnega soka breskovega, ob tem pa še polila kavo. Kaj takega bi bilo na Zelenortskih otokih nezaslišano. Tam tudi storitvene dejavnosti delujejo skoraj brezhibno in z nasmehom. Kaj pa pri nas? Potreboval sem neko storitev, za katero smo se v ponedeljek dogovorili, da bo opravljena v sredo. Na ta dan naj bi me zjutraj poklicali. V sredo zjutraj me do desete ure ni poklical nihče. Ko sem poklical sam, so me trikrat prevezali, tako da sem bil enkrat ponovno prevezan k človeku, s katerim sem govoril že na začetku. Nato mi je eden od uslužbencev obljubil, da me bodo poklicali čez dobro uro. Nihče me ni poklical do četrtka zvečer. Storitev so mi opravili šele v petek popoldne. In zdaj vi meni povejte, katera je prava »Afrika«?
Že slišim, kako bo kdo v značilnem prekmurskem stilu siknil: »Pa pojdi nazaj tja, če ti tu ni všeč.« Namesto da bi na primer cestne bedake, ki sem jih opisal, poslal nekam. Pa pri tem ne mislim na Afriko. Bog ne daj, samo tja ne. Ampak brez skrbi, saj se bom vrnil. Kmalu. In že komaj čakam. Komaj čakam, da bom šel znova daleč na jug. Da se vrnem v sodobne »evropske« razmere.