Naj opišem pot, da se ne pozabi. V soboški grad, ki stoji že stoletja sredi parka, sem v različnih obdobjih vstopal z vseh strani. Najpogosteje z vzhodne, čez ploščad in skozi portal, občasno skozi nekdanja glavna vrata na severni strani, nekoč, ko smo še hodili v Klub mladih na koncerte, smo postopali pred vrati na južni strani, nekaj časa sta bila na zahodni strani manjša terasa in vhod v grajsko gostilno. Za hip postanem, zaprem oči, spet stojim na prostranem notranjem dvorišču, čez tlakovce pada točno na polovici dvorišča hladna in težka senca. Na levi je bil dolgo vhod v knjižnico, zdaj so pred vrati mizice, na desni so restavratorske delavnice, na drugem koncu, proti zahodu, je glavni vhod v muzejske prostore. Najprej naključni obiskovalec zagleda monumentalne črne slike Sandija Červeka, ki visijo visoko na steni nekdanje grajske kapele, platna sevajo svetlobo, ki se lesketa na njihovi površini, kot bi se na umetelnih gravurah, s katerimi je zaznamovana črna površina, lesketali spomini, prasvetloba iz globine vesolja, ki je edino v nas.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Policisti voznici zasegli moped
Voznik avtomobila trčil v kolesarja
Kabinet je bil na koncu hodnika, levo od glavnega vhoda. Preden sem vstopil, sem narahlo potrkal, spominjam se pridušenega odmeva izbrane glasbe, ki je plavala v obokanem prostoru za vrati. Kot bi ne minila desetletja, odkar sem nazadnje nasmejano položil roko na tisto kljuko, čeprav je zdaj vse drugače, je nekje še občutek, da se nikoli nič, kar je bistveno, ne izgubi. Čas vztrajno spreminja pomene prostora, vendar krhek spomin ohranja njegov smisel. Kar je bilo nekoč tukaj, a je bilo porušeno, bodisi prezidano, zapuščeno, se je zdaj naselilo v očeh opazovalca, v notranjosti tistega, ki se spominja. Nič ne bo izgubljeno, dokler se bomo spominjali, pripovedovali in podoživljali. Takšni smo kot svetloba iz daljnih ugaslih zvezd, zasijemo v prostoru, ko smo že dolgo stemneli. Živimo v očeh opazovalca, tistega, ki ohranja občutek za lepo in dobro.
Ko sem odprl, sem se v hipu zatopil v toplino in predvsem v svetlobo, ki je ležala na robu travnika, plapolala je v krošnjah parka, ki je obdajal grad, tako kot ga bo obraščal še dolgo, vse do danes, ko že dolgo nisem bil v tistem čarobnem prostoru v pritličju soboškega gradu. Visoko in ozko okno, skrito za štukaturami, se je odpiralo na zahod, pomislim, zato je tam najlepša svetloba proti večeru, ko se nebo obarva škrlatno. Takrat se sence v prostoru zgostijo, vse se pogrezne v temino, zapiski, skice, dramski teksti, časopisi, fotografije in knjige, vse, kar je naloženo na veliki pisalni mizi ob oknu, stemni, ničesar ni več moč prebrati, pa vendar tista topla predvečerna svetloba, ki je obarvala moje spomine, nikoli ne ugasne.
Prihajal sem občasno in neredno, ko sem bil v Soboti, vendar sem se vedno po tihem veselil teh srečanj, pogovorov in tudi sanjarij. Potem se je zaslišal odločen in prijazen Dušin glas, ki me je povabil, naj vstopim, še zdaj ga slišim nekje v notranjosti spomina, odmeva, oglaša se, kot bi zdaj, ko pišem, spet stal pred tistimi zaklenjenimi in zapuščenimi vrati. Vedno sva klepetala o umetnosti, kaj je vredno ogleda, kaj je treba prebrati ter kaj vse bi rada pripeljala v Soboto, kakšno dobro muziko, tudi izjemno predstavo. Duša Škof je bila na tekočem z vsem, kar se je pomembnega in vrednega dogajalo v kulturi, tako doma kot po svetu. Njena delovna soba v gradu je bila intelektualno in umetniško zatočišče, otok sredi parka, mesta in vesolja, kamor sem mnogokrat pribežal po navdih ali povsem brez namena, saj umetnost je prav takšna, brez interesa, kot je rekel filozof.
Kafka je v svojem znamenitem romanu Grad upodobil postavo zemljemerca, človeka, ki je bil poslan, da obišče grad na podeželju. Čeprav skrivnostni obiskovalec K., ki je hotel izpolniti nesmiselno nalogo, ves čas vidi grad pred sabo, ga ne more nikoli zares doseči. Tako tudi jaz pogosto obiskujem grad, ki še vedno stoji sredi soboškega parka, a ga ne morem nikoli več zares doseči, saj se je že dolgo spremenil v spomin, ki je živ, otipljiv, a narejen samo še iz snovi, kot je spomin. Zares biva samo v meni. Duša je še vedno tam, ki ostaja njegova skrita duša.