vestnik

(Kolumna) Hitra rehabilitacija

Rok Šavel, 20. 5. 2022
Primož Lavre
Foto Primož Lavre
Aktualno

Slovenija po državnozborskih volitvah, ki sta jih zaznamovali najvišja udeležba po letu 1996, ko sam še sploh nisem imel volilne pravice, in rekordna zmaga še enega novega obraza Roberta Goloba, ekspresno dobiva novo vlado. Glavni plen – ministrski položaji, ki jih je tokrat z ministrstvom brez resorja kar 20 – je že razdeljen.

Bodoči mandatar, ki bo imenovan prihodnjo sredo, je dejal, da bo pri imenovanju ključnih mož in dam (te bodo zasedle skoraj polovico ministrstev) najpomembnejši kriterij meritokracija. Končno bodo funkcije prevzeli sposobni, kompetentni in strokovni ljudje, pri katerih ne bo edino merilo barva strankarske izkaznice, kar je bila do sedaj stalna praksa. Ministra bosta tudi nekdanja premierja Alenka Bratušek in Marjan Šarec, ki jima stranki, poimenovani po njiju, ni uspelo popeljati v državni zbor.
Pustimo apologije, da sta »padla za svobodo«, to je bil ekspresen prikaz meritokracije v praksi politične realnosti. Realnosti, katere žalostno dejstvo je tudi, da se pravi strokovnjaki na svojih področjih praviloma otepajo vstopa v politiko kot hudič križa. Politični oportunizem se je ob minulih koalicijskih pogajanjih pokazal v vsem svojem sijaju, saj so se znotraj posameznih strank bodoče vlade bile pravcate vojne (ki še trajajo) za položaje. No, pri drugih pa je zaradi očitnega kadrovskega primanjkljaja, tako pač je, če stranka na terenu zunaj Ljubljane praktično ne obstaja ali pa je nastala tik pred volitvami, prišlo do drugega ekstrema – kje najti primernega človeka. Tudi to je pripeljalo do kandidatur ministra za obrambo in ministrice za infrastrukturo. Če nisi izvoljen za poslanca na listi svoje nove stranke, pa še vedno lahko izstopiš in naslednji dan postaneš kandidat za ministra nove vlade v kvoti druge stranke. Aktivni in nepristranski opazovalci politične scene smo tako hitro doživeli hladno prho ob (pre)velikih pričakovanjih, ki pa seveda glede na naštete dejavnike ni nobeno presenečenje.

Vse seveda ni tako črno. Pomurci bomo poleg sedmih (ali osmih?) poslancev dobili celo dva ministra. Soboški župan Aleksander Jevšek dobiva resor, ki bo ravno pravšnji zanj, saj prihaja iz pregovorno razvojno zaostale regije, sam pa se je doslej izkazal kot zagovornik interesov Pomurja. V dobro mu je šteti tudi, da je pragmatik in ni ideološko zaslepljen, saj je tudi v času vlade Janeza Janše večkrat javno pohvalil vladne poteze in celo posamezne ministre, čeprav prihaja z nasprotnega političnega pola. Kandidatko za kmetijsko ministrico Ireno Šinko pa čaka zelo zahteven resor, na katerem so se v preteklosti opekli številni predhodniki, sploh v času, ko naj bi bila skupna kmetijska politika zaradi ukrajinske krize obrnjena na glavo. Če bi se pošalil, bi dejal, da bo uspešna že, če bo sama poravnala račune za zasebne hotelske nastanitve. Kmetijstvo v programskem delu koalicijskega dogovora sicer ni omenjeno velikokrat. Vsega šestkrat na 74 straneh, če sem natančno naštel.

Program nove koalicije je v zadnjih dneh postal predmet številnih polemik, predvsem med zdravniki in gospodarstveniki. Ukinitev dopolnilnega zavarovanja, prepoved popoldanskega dela zdravnikov, pri čemer je kandidat za zdravstvenega ministra že potegnil ročno zavoro, 30-urni delovnik, višja minimalna plača in napoved nove »pravičnejše obdavčitve premoženja« ter odprava zadnje dohodninske novele – teh predlogov nekateri niso sprejeli ravno z navdušenjem. Sploh ob napovedi hkratnega dviga produktivnosti, dodane vrednosti in višje konkurenčnosti zvenijo nekoliko protislovno. Cilj bo tudi zagotovitev energetske varnosti in samozadostnosti, Golobovi pa na Muri ne bodo gradili hidroelektrarn, medtem ko bodo na srednji Savi ponovno preverili smotrnost gradnje novih. Koalicijska pogodba je praviloma seznam želja, ki praktično nikoli ni v celoti uresničljiv, a če imaš v vladi brezkompromisnega koalicijskega partnerja, lahko hitro postane tvoja Ahilova peta.
Golob ima sicer precej manevrskega prostora, saj je javna skrivnost, da so za sodelovanje pripravljeni v opozicijski Novi Sloveniji, ki bi se tako lahko otresli sence Janševe SDS. V vodilni stranki odhajajoče koalicije so že na ustanovni seji pokazali novincem, kako se igra ta igra, ko so vložili v parlamentarni postopek na desetine predlogov zakonov, brez najmanjše možnosti, da bodo sprejeti. Podobno, kot so se v propadlem KUL-u, ki se vrača skozi glavna vrata vladne palače, v zadnjih dveh letih zatekali k nezaupnicam, interpelacijam in celo ustavni obtožbi. Vendarle se Janša v opoziciji, kjer je prebil največ časa svoje politične kariere, znajde kot riba v vodi, in če ste mislili, da je surov, ko je na oblasti, kakšen je šele, ko z nje sestopi.