No, v poklonu sv. Martinu in ponižni hvaležnosti za darove narave že naletimo na prvo nerazumevanje na eni strani in na drugi na utemeljevanje svojega ekološkega poslanstva, če hočete, skrbi za prihodnje rodove. V uvodu zapisa na tem mestu prejšnji teden gre za nerazumevanje tega, kaj je krščanstvo pripovedovalo ljudem glede njihovih povezav z okoljem. Drži, da je bila zmaga krščanstva nad poganstvom največja revolucija v zgodovini naše kulture. Toda kot je zapisal Lynn Wiethe v svojem delu Zgodovinske korenine ekološke krize, kljub temu da živimo v pokrščanski dobi in so oblike mišljenja v precejšnji meri prenehale biti krščanske, naše dnevne navade delovanja obvladuje vera v napredek, ki je neznan grško-rimski antiki kot tudi Orientu. Grško-rimska mitologija je zanikala, da bi vidni svet imel začetek. Misel o začetku je bila nemogoča v okviru njihovega cikličnega pojmovanja časa. Krščanstvo je uvedlo pojem časa kot neponavljajočega se in linearnega ter pojem o stvarjenju. Vsemogočni Bog je ustvaril luč in temo, nebesna telesa, zemljo, vse živo stvarstvo in na koncu Adama, ki mu je dodal še Evo. Človek je poimenoval vse stvarstvo in tako dobil nad njim gospostvo. Bog je vse načrtoval za človekovo korist in oblast. Vzpostavljena sta dualizem človeka in narave in vztrajanje, da človek izkorišča naravo za svoje lastne potrebe. V antiki je imelo vsako drevo, izvir, potok, grič svojega duha varuha. Duhovi so bili ljudem dosegljivi, vendar malo podobni. Za vsak poseg je bilo treba pomiriti duha ter ga ohraniti pomirjenega. Animizem naj bi nadomestili svetniki kot varuhi narave, vendar teh ni v naravnih predmetih, ampak imajo posebna svetišča in dom v nebesih. Duhovi, ki so varovali naravo, so izhlapeli. Wiethe poudari, da je, če ostanemo v okviru krščanstva, rešitev v razumevanju Frančiška Asiškega in njegove vere v krepost ponižnosti, ki ne velja za človeka posameznika, ampak za človeka kot vrsto. To pomeni odstranitev človeka s prestola nad stvarstvom in vzpostavitev enakopravnosti vseh božjih bitij.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Prva finalistka je Gorica, Beltinci izpadli po enajstmetrovkah
Nogometaši drugoligaša iz Beltinec so v goriškem športnem parku lovili prvi nastop v finalu slovenskega pokalnega tekmovanja. V polfinalu so doslej igrali le v sezoni 1994/1995, ko jih je izločila soboška Mura.
Če sestopimo na raven konkretnega ali Goričkega, je ta del prekmurske pokrajine ohranil svoje značilnosti in biotsko raznovrstnost zaradi delovanja prebivalcev znotraj svojega okolja. Gre za primarni odnos do narave, ki je temeljil na samooskrbi. To pomeni, da je elementarno kmečko gospodarstvo sodelovalo z okoljem toliko, kolikor je bilo nujno za zadovoljitev potreb, ki jih znotraj svojega gospodarstva ni moglo zadovoljiti. Pri delu ga vsaj do sredine osemdesetih let ni poganjal pohlep ali ekstremno izkoriščanje narave za lastne potrebe. Materialno blaginjo je iskalo zunaj »goričkega okvira« in tako pustilo za sabo vse bogastvo narave, o katerem se zdaj na veliko govori in brezpogojno varuje. Toda ta zaščita ima dva obraza, na eni strani »tutorji« pohlepa ali skrbniki za goričko naravo (dobro plačani uradniki) pritiskajo na »staroselce« ali prvobitne goričke prebivalce, ki še zelo dobro razumejo delovanje goričkega ekosistema, po drugi strani pa tolerirajo, da veliki kapital nebrzdano izkorišča to okolje (zemljevid zaščitenih območij metuljev in ptic to dovolj zgovorno potrjuje). Da je v gorički zgodbi vse podrejeno denarju in skrbi za »zanamstvo«, dokazuje še ena zgodba iz ne tako davne preteklosti. Ob umeščanju »največje rane« v gorički prostor – železnice – se je ta najprej strokovno umestila v prostor. Potem ko je prišel denar za umeščanje v prostor in so bili plačani umeščevalci, so ti umeščevalci začeli prirejati okrogle mize in proteste proti tej »gorički rani«. To nam le potrjuje, kako delujejo sodobni duhovi, ki varujejo naravo. Ti delujejo, dokler je denar, ko ga več ni, izhlapijo. Goričanci so še vedno sposobni ob vsakem posegu v svoje okolje, če se naslonim na Wietha, pomiriti duha in ga ohraniti pomirjenega, v nasprotju s pohlepnimi skrbniki, ki jim vsiljujejo tuja orodja za ohranjanje narave, med drugim tudi »norveške kose«, četudi si sami še vedno znajo sklepati kose.
