vestnik

(KOLUMNA) Izpuščena preteklost

Majda Horvat, 1. 2. 2023
Jure Kljajić
Spomini opominjajo na minljivost, ne le življenja samega, ampak nekega obdobja v njem.
Aktualno

Spomini opominjajo na minljivost, ne le življenja samega, ampak nekega obdobja v njem.

Ta občutek je v meni vzbudila selitev Vestnika v nove prostore. Stala sem pred veliko omaro, napolnjeno s papirji, popisanimi z zgodbami, ki sem jih ustvarjala več kot tri desetletja. Drugega za drugim sem ovoje jemala v roke, iz katerih je tu in tam poletel po zraku še kak ročno napisan listič. Te sem rada dodajala kot opombe k zapisanemu članku, kajti vsak je imel tudi tisto nenapisano senčno plat. Na začetku sem mape odpirala, a ker me je branje vleklo v preteklost in mi z odstiranjem marsikatere pozabljene podrobnosti postajalo zanimivo, tega v nekem trenutku več nisem počela. Ne oklepaj se preteklosti, me je prešinilo, izpusti enkrat iz rok tudi ta del življenja.



Misel, da se poslavljam od tega, kar sem kot človek pisane besede tako skrbno zbirala leta in desetletja, je v meni budila žalost. Saj bo šlo, sem si prigovarjala, kajti zmogla si se posloviti od ljudi, ki si jih imela rada, kako se potem ne bi od teh papirjev. Ostanejo naj samo žlahtni spomini, zapisani v glavi, vredni tega iz hvaležnosti. Pomirjena s tem sem papirje, ne da bi se ozirala nanje, zlagala na kupe, ki so končali v predelavi. Še zadnji pričevalci neke moje preteklosti. Za to, da sem jo smela soustvarjati s svojim delom in da je preživeti čas skupaj z neštetimi ljudmi in vsemi izkušnjami obrusil mojo osebnost, sem hvaležna. Za marsikaj mi je žal, priznam, saj zdaj vem, da sem videla stvari napačno in morda zato koga tudi prizadela, ampak tako kot papirji naj tudi to najde pomiritev in svoj konec.

Preden še zadnjič izpraznim ta predal v svojem življenju, želim spregovoriti o zelenem lističu. Tudi tega sem odvrgla po več kot dvajsetih letih. Bil je ročno napisan račun z zneskom še v tolarjih. Nikoli ga nisem plačala, čeprav mi ga je izročil človek, ki me je rešil pred preganjalci, ki so terjali moj zlom. Osebnega in poklicnega. Neštetokrat sem se mu v mislih tudi pozneje zahvaljevala, kajti brez njega bi se moje življenje obrnilo v drugo smer. Morda v boljšo? Kdo bi vedel, ampak zagotovo je bilo to mesto razpotja v mojem življenju. 

Zaradi pisanja me je tožil najbolj vpliven človek v tistem času, ki je s svojo močjo obvladoval tudi lokalne delivce pravice. Nič ni bilo meni v prid, še odvetnika, ki bi me hotel zastopati v pravdi, sprva nisem našla. Da so preveč zasedeni, so se izgovarjali, eden od njih mi je tudi priznal, da ima zaradi mojega tožitelja zvezane roke. Potem pa se je oglasil uglajen in spoštovan gospod, ki ni bil nikomur podrejen in ni bil na strani tistih, ki so razglašali, da sta za novinarje bič in krogla, za novinarke pa še k.... Predvsem pa v meni ni videl kot mnogi naivne novinarke, ki ne ve, kako se v svetu kolesje vrti. Verjel mi je, da govorim resnico, verjel v pravico, ob tem pa tudi vedel, da jo je mogoče doseči zunaj okolja, ki je bilo podložno mojemu tožniku. Ni bilo lahko, a zdaj vem, da je izkušnja imela svoj smisel. Da me je spremenila in ohranila v poklicu, za katerega sem v tistem času mislila, da je zame za vedno izgubljen.

novi-prostori-vestnika, moderna-pisarna, poslovni-prostori, rastline-v-delovnem-okolju, vestnik
Jure Kljajić
Prostori Vestnika.

Bilo je še enkrat, ko sem tako kot zdaj stala pred odprto omaro in se ozirala po mapah z zapiski, pripravljena na to, da jo začnem pospravljati in se zaradi pritiska name umaknem za vedno. Še zdaj se spomnim, kako me je prešinilo: preveč truda je bilo vloženega v vse to, kar znaš in veš, da bi temu obrnila hrbet. Odločila sem se, da ne bom klonila in ne bom sama odšla. Če se me želijo znebiti, se bodo morali za to sami pošteno potruditi, sem si dejala. Omaro sem zaprla in nadaljevala delo tam, kjer sem ga končala. Pritisk je popustil, ker je splahnela tudi moč vplivnežev, ki so prek posrednikov hoteli doseči svoje. Kako perfidno, a kako dobro za uvid zame. Samo še nekaj je, kar dodajam k beri trajnega spomina iz omare. Ovojnica, ki je po pošti prišla na moj naslov, brez pisma, ampak s potlačeno in posušeno žabo. O tem sem nedavno pisala na teh straneh, zato naj bo zdaj res zadnjič, da to omenjam. Pri sebi vem, kaj je bil povod, a kdo je bil pošiljatelj, me sploh ne zanima.



Starejši ljudje veliko govorijo o preteklosti, kajne? Tudi po tem postajam član te generacije. Sama sem nekoč mislila, da pripovedujejo zaradi nostalgije. Zdaj pri sebi vem, da je to pomembno za lažje preživetje v prihodnosti. Osmisliti doživeto, vse lepe in manj lepe dogodke, je obliž na rane iz sedanjosti, ki kradejo spanec. In potem se tudi oziranje v prihodnost zdi prijaznejše.

kolumna spomini