vestnik

(KOLUMNA) Je pekel v resnici na zemlji?

Jože Črnko, 18. 8. 2022
Gasilska regija Pomurje
Foto Gasilska regija Pomurje
Aktualno

Leto 2022 se je komaj prelomilo in že imamo občutek, da vemo, po čem si ga bomo zapomnili. Po vročini, požarih in vsem hudem, s čimer nas lahko tepe narava. Ne samo pri nas na sončni strani Alp. To bo gotovo tema kronistov celotnega planeta. Ob tem sploh ne zanemarjam vojne v Ukrajini. Ljudje tam se mi smilijo in še danes imam pred očmi starko, ki je rekla, da si želi zgolj miru in košček svežega in toplega kruha. Toda v Ukrajini se grejo igre veliki in če se odločijo za mir, bo v 24 urah vsega konec. Pri vremenu je zgodba drugačna.

Neredko se mi zdi, da zadnja desetletja vremenskih sprememb nismo jemali z zadosti resnosti. Ali pa smo se sprenevedali. Bolj verjamem v prvo možnost. V ušesih se mi še zdaj pojavlja komentar naše znane klimatologinje izpred več let, ko je govorila, da se morajo kmetje prilagoditi novim razmeram in saditi poljščine, ki prenesejo visoke temperature. Niti besede takrat še ni bilo o tem, kako smo dotolkli planet s svojo razvajenostjo in da moramo spremeniti svoje ravnanje in ga vrniti v staro kolesje. Ne, to pa ne. Kajti potem ne bo več potovanj v najbolj oddaljene kraje (z obvezno objavo na spletnih portalih), ne bo križarjenj z ladjami, ki naredijo z mazutom več škode kot krave z izločanjem plinov, ne bo bahavih vesoljskih poletov, niti pretiranega potrošništva ali odmetavanja hrane. Potem bi morali vsi spremeniti nadstandardno življenje in stopiti korak nazaj.

kras, požar, gasilci
Vestnik.si
Intervencija na Krasu.

Na to pa nismo pripravljeni, saj to jemljemo kot našo pravico. A je nimamo. Poslanstvo vsake vrste na tem svetu je, da preživi in ohrani svojo vrsto. In človek je zgolj ena od teh vrst, ki nagrade v obliki pameti ni znal obrniti sebi v prid. Človek je edina vrsta, ki uničuje svoj življenjski habitat in iztreblja druge vrste. Tega se dobro zaveda, a prav ničesar ne naredi. Spodkopava si tla pod nogami in nič se ga ne dotakne. Ne vidi težav v izginjanju ledenikov, ne v strašnih viharjih in poplavah, ne v izsekavanju gozdov, niti v zemeljskih udorih, ki so se začeli v Sibiriji zaradi tajanja permafrosta. Človek je v imenu kapitala šel tako daleč, da bi na severnem polu stalil ledenike, ker bi s tem ladjam skrajšal plovbo. Nikogar ne moti, da topljenje ledenikov povečuje pri Inuitih znotraj polarnega kroga strašno erozijo tal in povečano izločanje metana. Seveda, to je daleč od oči tistih, ki imajo v rokah moč. Boleče je, da je teh zgolj peščica in krojijo usodo celotnega sveta.

Letošnja suša je opozorilo, kako krhko je naše življenje na modrem planetu. Verjetno je malo bralcev, ki se še spomnijo jesenskega neurja pred nekaj leti, ko je vihar prizadel pretežni del Evrope. Če bi bil nekaj mesecev prej, bi prehransko prizadel nekaj sto milijonov Evropejcev. Če bi se zgodil dve leti zapored, bi bila v Evropi lakota. Če je to bila nekoč utopija, je danes dejstvo. Za prav noben vremenski pojav si več ne upamo trditi, da se ne more zgoditi tudi pri nas

V zadnjih letih se veliko govori o dnevu ekološkega dolga. Za kaj gre? Strokovnjaki vsako leto izračunajo, kateri dan v letu smo s svojo porabo naravnih virov in ekosistemskih storitev presegli obnovitveno sposobnost zemlje. Ali drugače rečeno: vse, kar porabimo od dne ekološkega dolga do konca leta, zemlji povzroči nepopravljivo škodo. Datum je v različnih državah različen in ga nekateri dosežejo že februarja (Katar, Luksemburg), drugi spet komaj decembra (Kuba, Nikaragva, Irak …). Vsak svetovni dan ekološkega dolga je globalno povprečje, ki ga iz leta v leto dosegamo prej. Letos smo nepopravljivo škodo začeli delati z 28. julijem. Toda: za 13 dni bi ga zamaknili, če ne bi odmetavali hrane. Za naslednjih devet dni bi ga zamaknili, če bi se vsak, ki ima manj kot 10 kilometrov do službe, tja peljal s kolesom. In še za deset dni bi ga zamaknili, če bi ustvarjali energijo z vetrnimi elektrarnami.

Vse vemo, ukrepamo pa ne. Oziroma smo vsi za to, da se nekaj naredi, ampak naj začnejo drugi. Če sami nočemo urediti sveta, ga bodo drugi. Virusi, naravne nesreče in človeški pohlep …. Še to: v zadnjih 21 letih smo imeli zgolj en beli božič in novo leto. No, pa bomo privarčevali pri kurjavi, mar ne?