Šolsko leto se je izteklo v poletne počitnice, najdaljše obdobje brez pouka. Čas poletne vročine, ko bi se učencem v razbeljenih učilnicah kuhali možgani, ni preveč primeren za nabiranje znanja. V deželah, kjer je poleti vročina večja in dolgotrajnejša, torej v južnih krajih, so zato poletne počitnice praviloma daljše, na severu, kjer je vročine manj, krajše. No, mi v srednji Evropi smo nekje vmes med evropskim jugom in severom, ker pa se po idealih bolj kot proti jugu oziramo proti severnim obzorjem, nam je, v skladu s takšno orientacijo, predolgo trajajoča južnjaška ležernost tuja, malodane grešna, severnjaška obsedenost s storilnostjo pa veliko bolj cenjena valuta. (Vse pogostejši glasovi, da so dvomesečne počitnice predolge, saj učenci in učitelji povsem padejo iz šolskega ritma in dela, nas zato ne bi smeli preveč presenečati. Obilje svobode ali celo dolgčas sta strup za storilnost, zato vedno več poklicanih in nepoklicanih dreza v ta strašno nevarni čas brezskrbnosti. Učiteljem so sicer že davno pristrigli peruti in jim počitnice skrajšali na mesec dni kolektivnega dopusta, učencem pa senca škarij reda in discipline, ki bodo nekega dne zarezale v to še neobdelano platno, vse bolj visi nad glavo.) Vseeno sta pred učenci in dijaki še vedno dobra dva meseca svobodnejšega življenjskega ritma.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
Konec šolskega leta je za marsikaterega učenca (in učitelja) prava drama. Bije se bitka za ocene, čustva, ki so bila med letom morda še pod nadzorom, tukaj bruhnejo silovito na dan, ne manjka ne kreganja ne groženj ne joka ne psihičnih zlomov, vrstijo se pritiski z vseh strani, na plan privrejo bolezni, na šoli si kljuke podajajo starši in njihovi odvetniki, inšpektorji, bog ve kdo in kaj vse še ne. No, nekega dne je tudi vsega tega konec, sprijazniti se je treba s stanjem, kakršno je oz. kot ga določijo inšpekcije ali sodišča. To je trenutek, ko nekateri zabrišejo torbo z vso silo v kot in nočejo imeti ničesar z njo vsaj do septembra, drugi pa si vzamejo še toliko časa, da si stvari pospravijo in jih za vsak primer celo arhivirajo za prihodnje čase. Potem se počitnice zares začnejo.
Koliko časa traja, da ritem šole zamenja ritem počitnic, je odvisno od posameznika. So takšni, ki so živeli v ritmu počitnic že med šolskim letom. Zanje se z začetkom poletja ne zgodi veliko, vse je še naprej en velik dolgčas. Toda na drugi strani so taki, ki si od šole ne opomorejo še tedne, ritem pouka je v njihovih možganih in telesih, do pozabe noče in noče priti. Naposled pa se zgodi tudi njim. Nočne more jih iz spanja ne mečejo več že pred sedmo ali celo šesto uro, vsako jutro potegnejo v postelji malo dlje in vsak naslednji večer se v veselju malo globlje zareže v zvezdno noč. Nekateri potem odpotujejo s starši ali celo sami na morje ali v daljne kraje, kar običajno zelo pomaga pri pozabljenju na čas šole, drugi pomagajo doma na kmetiji ali si najdejo delo, da zaslužijo nekaj denarja, tudi zanje je zdaj šola tam nekje daleč v megleni preteklosti, so pa tudi taki, ki se bodo po dveh mesecih lagodnega ritma in časa na koncu počitnic počutili kot Oblomov, literarni lik iz istoimenskega romana ruskega realističnega pisatelja Ivana Gončarova, da skratka ne bodo vedeli, kaj je bolj mučno – vložiti nekaj napora in se v postelji obrniti na drugi bok ali opustiti željo po kakršni koli akciji in še naprej trpeti bolečino v hrbtenici, ležati na istem boku še naprej. Za te bo šola skoraj odrešitev.
Kakor koli že – septembra bo treba nazaj v šolo. Nekateri se bodo tega veselili, ker se bodo ponovno srečali in družili s sošolci, s katerimi se med počitnicami niso mogli, drugi bodo z vrnitvijo v šolo spet bližje skrivni simpatiji, tretji pa se bodo naposled prisiljeni premakniti in bo bolečina v hrbtenici na njihovo veliko presenečenje čudežno izginila.
In nauk zgodbe? Nekoč so učenci po vrnitvi v šolo morali pri slovenščini skoraj obvezno pisati doživljajski spis z naslovom Moje počitnice. Zdaj učenci tega sicer skoraj nikjer ne počnejo več, toda o počitniškem (dolg)času se zagotovo še vedno pogovarjajo. Že zaradi teh pogovorov je pametno čim bolje izkoristiti počitniški čas za res prave stvari, ki jih ne moremo početi med šolskim letom in o katerih se izplača govoriti. Ker če o počitnicah nimaš nič povedati, je, kot da jih sploh ni bilo. To menda na splošno velja tudi za življenje kot tako.