vestnik

(KOLUMNA) Kakor je vsak prst drugačen, tako smo tudi ljudje med sabo različni

Adriana Gašpar, 11. 8. 2022
P.K.
Kakor je vsak prst drugačen, tako smo tudi ljudje med sabo različni, je rekel. A kakor potrebuješ vseh pet prstov na roki, tako se potrebujemo tudi ljudje.
Aktualno

Klevete ne prinesejo nič dobrega. Ne človeku, ki jih sproži, ne tistemu, ki jih širi dalje, še najmanj pa tistemu, ki v njih nastopa. A zdi se, da so ljudje, ki jih potrebujejo, kot potrebujejo zrak za dihanje.

Vse je videti nemogoče, dokler tega ne narediš, je ena od slavnih izjav največjega borca proti apartheidu Nelsona Mandele. Glede na to, da je enakopravnosti in demokraciji v Afriki posvetil življenje, je vedel, o čem je govoril. Kljub temu da je za zapahi preživel kar 27 let, ni obupal, nikoli se iz zapora ni hotel pogajati, delna svoboda zanj ni obstajala. Čeprav je pristal na socialnem dnu, izgubljal družinske člane in težko delal, mu duha in hrbtenice niso nikoli zlomili.

Malo je ljudi, ki pod takšnimi pritiski, kot jih je doživljal on, ne klonejo. Malo je tudi ljudi, ki bi se tako zelo izpostavili. A to so ljudje, ki omogočajo napredek v družbi, ki spregovorijo, ko je treba spregovoriti, čeprav jim to lahko škoduje, to so ljudje, ki si upajo. Takšni ljudje pa so velikokrat tudi tarče puščic, ki jih vanje streljajo ljudje iz varnega zavetja množic.

girls-407685_1920
Pixabay
Ljudje so zelo pogumni, ko klevetajo, skriti za avatarji na družbenih omrežjih, ali pa ko opravljajo v dnevnih sobah prijateljev.

Ljudje so zelo pogumni, ko klevetajo, skriti za avatarji na družbenih omrežjih, ali pa ko opravljajo v dnevnih sobah prijateljev. A v tako majhni državi, kot je naša Slovenija, se zelo hitro zgodi, da je nekdo od nekoga znanec, kaj šele v našem malem lokalnem okolju, kjer se malodane vsi poznamo med sabo in informacije zelo hitro pridejo do ljudi, ki jih ne bi smeli slišati. Ali pa so bile izrečene ravno zato, da bi jih slišali. V vsakem primeru klevete ne prinesejo nič dobrega. Ne človeku, ki jih sproži, ne tistemu, ki jih širi dalje, še najmanj pa tistemu, ki v njih nastopa. A zdi se, da so ljudje, ki jih potrebujejo, kot potrebujejo zrak za dihanje. Ljudje, ki se hranijo s tem, da nekomu povzročijo bolečino in se ob tem naslajajo. Ljudje, ki so mrhovinarji. Nesrečni so, ko se ljudje razumejo, in bi naredili vse, da jih sprejo. Laganje, podtikanje, izmikanje odgovorom in soočenjem je le nekaj manevrov, ki jih tovrstni ljudje uporabljajo. Še vedno je zame skrivnost, ali se svojega početja ne zavedajo ali pa to počnejo zavedno in so preprosto brez kančka samorefleksije.

Verjamem namreč, da človek, ki ima urejeno življenje in pospravljeno podstrešje, nima časa za to, da se vtika v tuja življenja. Sama lovim vsako sekundo življenja, da skrbim za odnose na vseh ravneh življenja, pa kljub temu nemalokrat slišim, da nimam časa in da se s prijatelji vidimo premalo. In kritika je upravičena, še vedno se učim in lovim ravnotežje v življenju, kot bi rekla znanka z istoimenskim podkastom Lovim ravnotežje. Na kraj pameti mi ne pride, da bi razmišljala o življenju nekoga drugega in o tem razpravljala, kaj šele napletala neke zgodbe, ki bi si za scenarij zaslužile oskarja. Sprašujem se, kako zelo dolgčas mora biti nekomu v življenju, da to počne. Ali je tako zelo nesrečen v svojem življenju, da bi ga osrečila le tuja nesreča? Kako žalostna mora biti takšna usoda človeka.

prebivalstvo, ljudje, množica
Pixabay
Verjamem, da človek, ki ima urejeno življenje in pospravljeno podstrešje, nima časa za to, da se vtika v tuja življenja.

Mama mi je ob enem mojih negodovanj nad človeškimi odnosi prenesla pomembno sporočilo svojega očeta, torej mojega dedka. Ko sta nekoč govorila o odnosih, ji je rekel, naj pogleda svojo dlan. Kakor je vsak prst drugačen, tako smo tudi ljudje med sabo različni, je rekel. A kakor potrebuješ vseh pet prstov na roki, tako se potrebujemo tudi ljudje. Namesto da se spotikamo ob različnosti, je prav, da jo sprejmemo in iz nje privabimo najboljše.

Kakor koli je težko, je velikokrat vredno vztrajati v odnosih in se truditi, da stečejo. Če se obe strani potrudita, je namreč občutek ob spravi čudovita nagrada. Kakor je napredek, čudovita nagrada za vse, ki se trudijo, da podjetju uspe. Kakor je bila čudovita nagrada Mandeli odprava apartheida. A za to je najprej treba pogledati vase in se vprašati, kakšen človek želimo biti. Tak, ki druge tlači, ali tak, ki jih dviguje. Za katero koli smer se človek odloči, se morda niti ne zaveda, da gre tja tudi sam.