vestnik

(KOLUMNA) Ko si sredi Sicilije zlomiš nogo, ugotoviš, da doma le ni vse tako slabo

Jožica Lukač, 10. 10. 2021
Profimedia
Fotografije je simbolična.
Aktualno

Slovenci smo rojeni za kritiziranje. Kritika je vedno pred pohvalo. Gledamo čez mejo in vidimo samo tisto, kar želimo videti. Sosedova trava se nam zdi vedno bolj zelena. A samo, dokler jo gledamo od daleč.

Tako je tudi z našim zdravstvenim sistemom, ki je s predolgimi čakalnimi dobami in številnimi pomanjkljivostmi vse prej kot idealen. Ko na lastni koži izkusimo tujino, pa se začnemo zavedati, da doma vendarle ni vse tako slabo.

Poleti smo se odpravili raziskovat Sicilijo. Pot je dva tedna potekala bolj ali manj po načrtih. Videli smo ogromno zanimivih krajev. Italija ima dobre avtoceste, zato pa toliko slabše lokalne ceste, predvsem na jugu. Ulice starih mest so večinoma tlakovane, v nekaterih krajih slabo vzdrževane, kar je bilo usodno zame. Med ogledom mesta sem stopila v veliko luknjo sredi ulice in padla. Sprva je kazalo le na manjšo poškodbo, potem je bolečina postajala vedno hujša, popoldne nisem več mogla stopiti na nogo. Lastnik apartmaja, eden redkih, ki so znali angleško, nas je napotil do zdravstvenega doma. Ker je bila nedelja, so imeli samo dežurstvo. Med vožnjo sem čutila vsako jamo, ki jih ni malo.

Sprejela sta me dva moška in me posadila v voziček. Mislim, da nobeden od njiju ni bil zdravnik. Eden je znal vsega skupaj deset besed angleško, pa še to s takim čudnim naglasom, da smo se samo gledali. Drugi je govoril v čisti sicilijanščini, tako da tudi sinovo osnovno znanje italijanščine ni kaj dosti pomagalo.

Pogledala sta mojo poškodbo, zapisala podatke in mi izmerila tlak. Potem sta s kriljenjem in zvoki pokazala, da bo pome prišlo reševalno vozilo. Hoteli smo jima dopovedati, da se lahko do bolnišnice peljemo z avtom, a sta vztrajala pri svojem. Stavba je bila stara, omet je padal s sten. V čakalnici je bilo vroče in zadušljivo, brez klime, na stropu se je vrtel velik ventilator. Bala sem se, da bo vsak čas zgrmel na nas. Oprema je bila taka, kot se je spomnim iz otroštva, ko sem z mamo hodila k zdravniku. Bolniška miza v ordinaciji je bila lesena. Med čakanjem me je mož z vozičkom peljal na stranišče. Ko sva hotela ven, se vrata niso dala odpreti, kljuka se je samo vrtela. Nekaj časa sva razbijala po vratih, nato pa po telefonu poklicala sina, naj nekoga poišče. Bolničar mu je pokazal, naj se mož z vso močjo zaleti v vrata. Neverjetno, a očitno se samo tako odprejo. Reševalno vozilo je prišlo čez uro in pol.

Sledila je moja prva vožnja z reševalnim vozilom. In to na Siciliji. Do bolnišnice je bilo 30 kilometrov. Ko je nastala gneča, je voznik enostavno vključil sireno in obšel kolono, moji trije pa z avtom za njim, saj bi ga sicer izgubili. Reševalka, ki je bila z mano, je bila zelo prijazna, a je govorila samo italijansko. Sporazumevali sva se v moji polomljeni italijanščini in prek prevajalnika na telefonu. Na poškodovano nogo mi je dala led in me tolažila.

Pred vstopom na oddelek za nujno pomoč so mi vzeli bris, čeprav sem cepljena, saj je to pri njih obvezno. Moji trije so morali čakati zunaj. Čudili smo se, kako se Sicilijanci strogo držijo ukrepov, v zaprtih prostorih vsi brez izjeme nosijo maske, nadenejo si jih tudi zunaj, ko se pogovarjajo med sabo. Po dolgem administrativnem postopku so me z vozičkom odpeljali v čakalnico in mi pojasnili, da moram čakati na zdravnika. Ker je nedelja, pride šele enkrat po dvajseti uri. Urgenca brez zdravnika? Nič mi ni bilo jasno.

Z vozičkom sem se hotela malo zapeljati po čakalnici, saj je naravnost name pihalo iz ogromne prenosne klimatske naprave, in ugotovila, da ima voziček prazne zračnice, zato se težko premika. Vsaka druga mavčna plošča na stropu je bila zlomljena. Vrata v prostor zraven se niso dala zapreti, oprema je bila skromna in zastarela. Vhod so varovali trije oboroženi varnostniki.

Ne vem, koga so varovali, saj sta v čakalnici poleg mene sedela le dva pacienta. Zdravniškega osebja je bilo veliko, hodili so po hodniku gor in dol, a očitno nobeden od njih ni bil težko pričakovani zdravnik.

Okrog 20.30 me je sestra končno odpeljala na rentgensko slikanje. Večkrat so mi poslikali nogo. Nihče ni znal nobenega tujega jezika, zato smo se igrali pantomimo. Žal nisem veliko uganila. Potem mi je sestra v čakalnici spet skušala na vse pretege razložiti, da moram čakati na zdravnika. Malo po enaindvajseti uri so me odpeljali v velik prostor, kjer je bilo kakšnih deset zdravstvenih delavcev. Vsi so bili enako oblečeni in vsi so me nekaj spraševali, zato nisem mogla ugotoviti, kateri od njih je zdravnik. Tudi razumela sem jih bore malo.

Eden od njih mi je začel povijati nogo. Nekaj časa sem samo nemo gledala, saj mi je prevezal napačno mesto. Z roko sem mu pokazala na modrico in oteklino.

Potem so mi pred nos pomolili izvid v italijanščini, ki ga nisem kaj dosti razumela. Razlagali so mi, da moram naslednji dan k ortopedu, saj poškodbe niso sanirali do konca. Urgenco sem zapustila ob 21.30. V apartmaju smo skušali dognati, kaj piše v izvidu, in ugotovili, da gre za zlom kuboidne kosti (stranska stopalna kost).

Zjutraj se je zgodba nadaljevala, a na drugi lokaciji. Zunaj pred vrati je čakalo kakšnih trideset ljudi, ki so se prepirali, kdo je na vrsti in kdo je prišel prej. Komaj sem stala, kaj šele, da bi se prerivala. Na srečo je bila v množici ženska, ki je znala vsaj za silo angleško in mi pomagala. Ta stavba je bila v boljšem stanju kot ona dan prej. V čakalnici je bilo pred mano sedem ljudi, zato sem upala, da bom hitro opravila. A spet sem se zmotila. Šele ob trinajstih sem vstopila v ordinacijo. Zdravnica je bila mlada in prijazna, a tudi ona ni znala nobenega tujega jezika. Se je pa znašla in mi informacije sporočala prek prevajalnika na monitorju računalnika. Potrdila je diagnozo, ki je bila zapisana na izvidu. Sestra mi je kar v ordinaciji naredila mavec.

Okrog 13.30 sem se poslovila od sicilijanskega zdravstva: utrujena, lačna, jezna nase in ves svet, 1900 km od doma.

V prvem trenutku sem hotela naravnost domov, potem smo oglede prilagodili mojim zmožnostim. V Palermu sem sedela na območju za pešce in opazovala vrvež mesta, medtem ko so ga preostali raziskovali. Vožnja do Corleoneja, to je bilo približno 60 kilometrov, ne bi smela biti nobena težava, saj sem imela nogo v avtu dvignjeno. A spet sem se zmotila. Cesta je katastrofalna, razpokana, vmes makadam, vsako jamo sem čutila v nogi, tako da sem morala vzeti protibolečinsko tableto. Preostanek potovanja je bil zame le bleda senca tistega, kar bi doživela v normalnih razmerah.

Ko smo se po dolgi vožnji vrnili v rodne Bakovce, nas je prijetno presenetil nov asfaltirani odsek. A že naslednji dan sem na facebooku brala kritike na ta račun. Nekaterim ni pogodu, da so asfaltirali ravno ta odsek, drugi kritizirajo že iz navade. V glavnem taki, ki za skupnost niso nikoli naredili nič. Jaz pa sem bila vesela, da sem doma. Res ni vse idealno, a domača trava je v mojih očeh najbolj zelena, pa naj govorijo, kar hočejo.

Nataša Juhnov
Ko na lastni koži izkusimo tujino, pa se začnemo zavedati, da doma vendarle ni vse tako slabo.