vestnik

(KOLUMNA) Ko špricarji niso dovolj

Maja Hajdinjak, 2. 12. 2022
Nataša Juhnov
Fotografija je simbolična.
Aktualno

Če na lokalni ravni nismo sposobni imeti nekega spodobnega nivoja komunikacije, le kako naj ga pričakujemo na državni ravni?

Velikokrat se zgodi, da šele v nevsakdanji ali neugodni situaciji človek pokaže svoj pravi obraz. Prav neverjetne so zgodbe, kaj vse so nekateri pripravljeni storiti recimo za dediščino ali za položaj v službi, očitno pa so zelo želene trofeje tudi županski stolčki. Supervolilno leto se je za večino državljanov Slovenije končalo, nekaj pa se jih bo še zadnjič letos odpravilo na volitve to nedeljo. Tudi v sedmih pomurskih občinah bitka za prvega v občini še ni končana in boji so, kot pričajo nekatere zgodbe, še zmeraj ostri.

Taktiziranje, metanje polen pod noge in širjenje polresnic ali laži ni nič novega na slovenski politični sceni. Lep primer je nedavno dogajanje na državni ravni, kjer očitno nekateri še zmeraj ne morejo preboleti poraza, zato si izmišljujejo vedno nove načine, kako nagajati zmagovalcem. Ker jim minulo nedeljo zopet ni uspelo, so prav po otročje začeli iskati razloge za izid v neprimerni predstavitvi argumentov v medijih, glavni med njimi pa je celo izjavil, da ljudje niso vedeli, kaj morajo obkrožiti. Prav ponižujoče je misliti, da so ljudje tako neumni in neuki. Morda bi pobudniki referendumov drugič raje bolje razmislili, koga bodo poslali na soočenja, in jim zraven napisali še kakšen plonk listek s konkretnimi vprašanji in argumenti. V soočenju na nacionalki, kjer so navajali razloge za zakon o vladi in proti njemu, smo recimo lahko spremljali pravo tragikomedijo, podobno tistemu zadnjemu soočenju pred državnozborskimi volitvami, le da je tokrat voditeljici uspelo obvladati situacijo v studiu, so bili pa gostje toliko bolj v elementu. Cvetober klenih mož, če si izposodim besede predsednice državnega zbora, v celem soočenju ni premogel več kot dveh konkretnih vprašanj, temveč so raje pogrevali stare zgodbe, ki niso imele nobene zveze s temo, izogibali so se konkretnim odgovorom, igrali užaloščene otroke ob ostrejših besedah nasprotnikov in v glavnem gonili eno in isto mantro.

8e0a08f1fe28dcc4b69ff130e9580cf4
Nataša Juhnov
Fotografija je simbolična.

Če se take stvari dogajajo na državni ravni, ni prav nič čudno, da se dogajajo tudi na lokalni in različne zgodbe iz predvolilnih kampanj za mesto župana to zgolj potrjujejo. Prva takšna me je doletela že maja letos na nekem pohodu, kjer so mi občani neke občine zelo podrobno opisali, na kakšen način županski kandidat spodkopava delo dosedanje županje z namenom, da bi jo očrnil in si tako zagotovil mandat. Pa se je očitno nekje uštel, saj ga je ta kljub vsemu premagala za nekaj glasov. V neki drugi občini se je pravi boj razplamtel šele pred drugim krogom. Kandidat, ki je izpadel iz tekme za župansko mesto, je javno podprl enega od tistih, ki se bosta pomerila v drugem krogu, in v ta namen celo dal natisniti nove plakate, na katerih se z njim rokuje. Kot je povedal neki občan te občine, se jim za glas za določenega kandidata obljublja celo nagrada. Ob vsem tem se je na družbenem omrežju pojavilo še vabilo, v katerem lokalno društvo vabi na soočenje obeh kandidatov, s tem da eden od njiju, kot je zapisal sam, ni dobil vabila, niti o tem soočenju ničesar ne vejo društva, ki naj bi dala pobudo zanj.

V eni od občin pa je boj za stolček pester že vse od najave kandidatur. Slišati je bilo marsikaj, od tega, da so se trgali plakati protikandidatov, kar je mimogrede kaznivo, do tega, da so se širile lažne govorice, da naj bi bil eden od kandidatov v kazenskem postopku in podobno. Po razglasitvi rezultatov prvega kroga je bil drugouvrščeni očitno zelo razočaran, ker je, kot kaže, pričakoval gladko zmago. Tekmovanje v tem, kdo bo plačal več špricarjev in spekel več keksov, očitno ni dovolj dobra taktika, saj je tudi eden od izpadlih kandidatov cinično izjavil, da je tako ali tako veliko stvari na svetu bolj zabavnih od politike. Res super zahvala volivcem. Nato se je na družbenem omrežju pojavila fotografija, ki je na zelo primitiven način skušala nagovoriti volivce, za koga naj se v drugem krogu odločijo. Odziv občanov je bil buren, ena od občank pa je spomnila, da so se prav takšna nizkotna dejanja nekomu na volitvah letos že maščevala. Avtor je objavo zelo hitro umaknil, a škoda je bila verjetno storjena.

Pri vsem skupaj je najbolj žalostno, da nekateri ljudje očitno ne razmišljajo dlje od volitev. V tako majhnih občinah, kot je večina pomurskih, se ljudje med seboj zelo dobro poznajo, županski kandidati so naši sosedje, prijatelji ali vsaj znanci. Kako so torej lahko nekateri tako kratkovidni in izlivajo gnev na drugega, ko pa bodo po 4. decembru morali skupaj sedeti za isto mizo, pogledati v oči, morda prositi za finančno podporo društva in podobno? Pa tega ne delajo zgolj kandidati sami, temveč tudi njihovi podporniki in celo tisti, ki smo jih že izvolili za občinske svetnike. Kako bodo taki ljudje, ki ne premorejo toliko razuma in omike, da bi vedeli, kje je meja med zdravo tekmovalnostjo in pljuvanjem po drugih, odločali o pomembnih stvareh za celotno skupnost?

Kar želim povedati, je to, da takšen nivo komuniciranja in delovanja enostavno nista sprejemljiva za nikogar. Če na lokalni ravni nismo sposobni imeti nekega spodobnega nivoja komunikacije, le kako naj ga pričakujemo na državni ravni? Ljudje namesto keksov in puhlic, ki smo se jih naposlušali na marsikaterem soočenju županskih kandidatov, pričakujejo konkretne načrte in rešitve. Morda pa bi pred naslednjimi volitvami poskusili s to taktiko?

kolumna lokalne-volitve referendumi
Kaj zdaj berejo drugi