vestnik

Kolumna: Lahko je poljsko, samo da ni sosedovo

Jože Črnko, 23. 2. 2019
Nataša Juhnov
Govedo. Fotografija je simbolična. 
Aktualno

V tokratni kolumni sem hotel razmišljati o migrantih. Pa ni šlo. Problematika s poljskim mesom je preprosto tako aktualna, da nisem mogel mimo. A brez skrbi. Afera bo aktualna samo še nekaj časa in potem bo spet šlo vse v pozabo. Tako kot je šel antifriz v vinu, dioksin v krmilih, fosfati v živilih... Zgodile se bodo nove grdobije, pa spet razburjenje in tako naprej. Pri tokratni aferi z mesom izstopa nekaj zanimivih ugotovitev. Neverjetno je, kako so po odkritju nepravilnosti vsi pametni. Vsi vedo vse, stroka bo na lepem ukrepala in prav nihče se ne sprašuje, zakaj je moral umazane igrice izbrskati novinar in ne stroka. To me spominja na lansko pustolovščino, imenovano ''štajerska varda'', kjer je moral ''revolucionar'' Šiško sam objaviti posnetke postroja, da so ga potem lahko prijeli. Tudi tam so bili na lepem vsi pametni in lomastili po t. i. revolucionarju. Za to, da so otroci jedli nekakovostno meso v vrtcih in šolah, prav tako bolniki (tudi najtežji) v bolnišnicah, pa itak ne bo nihče odgovarjal.

Danes se lahko pripelje meso v Slovenijo, kjer se z njim naredijo zgolj razrezi in glej ga zlomka – to je slovenski proizvod. Kakšna nesramnost, kakšno zavajanje kupcev. Sicer pa del krivde nosimo tudi potrošniki. Večkrat imamo tudi mi možnost kupiti meso živali, skotenih, vzrejenih, zaklanih in pripravljenih v Sloveniji. Pa posežemo po njem?

Toda taka afera vedno znova postavlja vprašanje, kako se kaj takega lahko zgodi, zlasti v tako ''popolni'' skupnosti, kot je Evropska unija. A poznavalci razmer vedo, da so se vse vrste afer dogajale in se bodo tudi v prihodnje. Temu ne more pobegniti niti EU. To je davek neoliberalizma, kjer je denar pred človekom. Se še kdo spomni težave z norimi kravami, imenovane BSE? No, takrat je raziskovalni novinar skušal spraviti kravo iz ''hermetično zaprte'' zahodne Evrope v eno od vzhodnoevropskih držav, ki ni bila članica EU. Ali mu je uspelo? Brez težav! Skratka, nekaj so floskule, ki jih poslušamo, drugo pa so dejstva na terenu. Toda kljub vsemu moram dodati, da sam najbolj verjamem domačemu, slovenskemu mesu. Bil bi zelo razočaran, če bi se kaj takega zgodilo pri nas. Pustimo gorenjske športne konje, polne hormonov. Te so klali na črno. Slovenska predelovalna veriga je kljub vsemu vredna zaupanja. Zdaj bi morali naši kmetje in klavnice izkoristiti situacijo in uveljavljati miselnost (ob podpori države), da je le domače meso prava kakovost. Pa se bojim, da iz tega ne bo nič, saj se nekaterim obstoječe stanje zelo izplača. Ne morem verjeti, da so ljudje tako naivni, da mislijo, da je meso, ki ga kupujejo ob različnih ''akcijah'', povsem brezmadežno. Pa ja. Trgovine nas imajo rade in se trudijo, da bi dobili poceni meso. Figo. To meso enostavno ni več vredno! Pa še nekaj me moti. Danes se lahko pripelje meso v Slovenijo, kjer se z njim naredijo zgolj razrezi in glej ga zlomka – to je slovenski proizvod. Kakšna nesramnost, kakšno zavajanje kupcev. Sicer pa del krivde nosimo tudi potrošniki. Večkrat imamo tudi mi možnost kupiti meso živali, skotenih, vzrejenih, zaklanih in pripravljenih v Sloveniji. Pa posežemo po njem? Ne! Včasih ne kupimo samo zato, da ''ne bo sosed na meni služil''. Danes lahko nekatere kmetije, ki so davčni zavezanci in imajo pravico izdajati račune, uradno zakoljejo govedo v klavnici in ga uradno prodajajo. Bi Pomurci kupovali pri njih? Bi, če bi bile od daleč. Saj je znano, da pri nas prijateljstvo narašča z oddaljenostjo. Ob tem pa me skrbi še eno dejstvo, imenovano stalež živali. Kam smo pripeljali pomursko govedorejo? Zakaj je stalež upadel za več kot 500 odstotkov? Bomo sploh imeli možnost kupovati domače meso? Bomo, če se tako odločimo. Kot rečeno, kupci oblikujemo trgovsko politiko. Le malo je ob tem treba zagnati tudi možgane.