Tisti ponedeljek, ko sem se vračal iz Mlajtinec od Renate V., ki je rešila človeško življenje, sem bil ponosen, da bom lahko poročal in govoril o njej. Dve uri in pol sem klepetal z njo in njeno družino. O plemenitem dejanju, ki ga je storila dan prej, o težavah samostojnega podjetništva, saj je frizerka, pa tudi o vsakdanu, kaj tare otroka, kako bo na morju... Skromna, preprosta in polna optimizma je. V torek mi je pisala z dopusta, da ji je nerodno in da je zbegana, saj jo nenehno kličejo novinarji, ki prav tako hočejo slišati, kako je sočloveku rešila življenje. Brž sem ji odpisal, da si nedvomno zasluži, da se poroča o njej. Da z njeno zgodbo preženemo s časopisnih strani in televizijskih zaslonov med drugim vse tiste, ki jim je uspelo ugrabiti državo. Naj spregovori, da se bo slišala. Da sporoči, da se življenje ne vrti le okrog nekaterih, menda poklicanih za to, da nam vsiljujejo svoje odločitve, da nam vladajo. Ampak zgolj in predvsem zaradi malih ljudi. Ljudi takih dejanj, kot ga je zmogla ona. Pomenljivo, mar ne? Olga B., do nedavnega lastnica Diane, danes pa državna sekretarka, ima v predstavitvi na vladni strani zapisano, da je bila enkrat izbrana za Pomurko meseca. Ne Olga B., zame je Pomurka meseca Renata V.
Dva dni pred obiskom v Mlajtincih sem bil v Kovačevcih. Sonce je že zahajalo za tamkajšnje hribe in šotor je začel pokati po šivih. Ni več čakal. Stopil je pred ljudi, dvignil roke in vprašal, ali lahko začne. Množici je kazal, kako je s peko pic pomursko pokrajino uvrstil na zemljevid stare celine. Martin Ž. je picopek in mojster gozdnih del. Na Goričkem to v praksi pomeni, da si gonilo dogajanja. Če ne gre, greš k njemu.
Če nimaš kurjave za zimo, Martin Ž. že drvi s traktorjem in prikolico, polno polen, po klancu navzgor. Če sneg zasuje dvorišče, ga on spluži. Če je treba pokositi nogometno igrišče, je zaradi njega že pokošeno. Ob tem da je družbeno odgovoren, je še podjetnik, nogometaš, gasilec, oče, soprog … Če bi bil dan dolg 40 ur, bi bil on na nogah 41. Kaže nam, kaj je pomurska trma, da lahko v tem anoreksičnem kapitalizmu, ko je celo čas za veliko potrebo pogosto odmerjen z uro, preživiš. Kaj torej sporoča Martin Ž., ki izgovorov ne pozna? Če želite uspeti, tvegajte. Če vas zbijejo na tla, vstanite. Z vsakim udarcem ste lahko močnejši. Oni bodo prej odnehali. Skoraj zagotovo.
Dušan H. z desnega brega reke Mure je gasilski poveljnik, ki je ob požaru v podjetju Eko Plastkom, doslej največjem požaru na severovzhodu države, vodil intervencijo. Gorelo je, ker je zamočila predvsem država. Osmega junija je minilo dve leti od tega. Se je kdo spomnil na skoraj 500 gasilcev, ki so takrat več dni zapored posredovali? Na tiste, ki jim zapiskajo pozivniki, ko je eden komaj prišel s popoldanske izmene, drugi je moral na nočno ali pa je legel k počitku po opravilu v hlevu. Ni bilo le tistega junijskega dne – eden od njih je že pred tem ali po tem stekel v gorečo hišo, da ne bi razneslo plinske jeklenke, ali je skočil v deročo reko, da je rešil ponesrečenko iz avta, ali je zaradi intervencije manjkal v službi in s tem tvegal šefovo jezo.
Gasilci so zato junaki sodobnega časa. Ker zanje ni ovir. Borijo se do konca. Kaj dobijo v zameno? Žal medalje običajno ne zadenejo pravih prsi. Zelo živ je še spomin na to, da je predsednik Borut P. pozabil za prispevek k reševanju migrantske krize nagraditi tudi pomurske policiste, civilno zaščito in še koga. Pomurska duša ne zasluži, da jo vlečejo za nos. Prevečkrat je bila že speljana na tanek led. Zato je edino prav, da na ves glas govorimo o Renati V., Martinu Ž. in Dušanu H. In ne o Olgi B. in Borutu P. Zgodbe prvih treh so namreč neprecenljive, drugih dveh sta »plastični«. Zato spregovorimo, da jih razkrinkamo. Glasno.
Dva dni pred obiskom v Mlajtincih sem bil v Kovačevcih. Sonce je že zahajalo za tamkajšnje hribe in šotor je začel pokati po šivih. Ni več čakal. Stopil je pred ljudi, dvignil roke in vprašal, ali lahko začne. Množici je kazal, kako je s peko pic pomursko pokrajino uvrstil na zemljevid stare celine. Martin Ž. je picopek in mojster gozdnih del. Na Goričkem to v praksi pomeni, da si gonilo dogajanja. Če ne gre, greš k njemu.
Kaže, kaj je pomurska trma, da lahko v tem anoreksičnem kapitalizmu, ko je celo čas za veliko potrebo pogosto odmerjen z uro, preživiš.
Če nimaš kurjave za zimo, Martin Ž. že drvi s traktorjem in prikolico, polno polen, po klancu navzgor. Če sneg zasuje dvorišče, ga on spluži. Če je treba pokositi nogometno igrišče, je zaradi njega že pokošeno. Ob tem da je družbeno odgovoren, je še podjetnik, nogometaš, gasilec, oče, soprog … Če bi bil dan dolg 40 ur, bi bil on na nogah 41. Kaže nam, kaj je pomurska trma, da lahko v tem anoreksičnem kapitalizmu, ko je celo čas za veliko potrebo pogosto odmerjen z uro, preživiš. Kaj torej sporoča Martin Ž., ki izgovorov ne pozna? Če želite uspeti, tvegajte. Če vas zbijejo na tla, vstanite. Z vsakim udarcem ste lahko močnejši. Oni bodo prej odnehali. Skoraj zagotovo.
Dušan H. z desnega brega reke Mure je gasilski poveljnik, ki je ob požaru v podjetju Eko Plastkom, doslej največjem požaru na severovzhodu države, vodil intervencijo. Gorelo je, ker je zamočila predvsem država. Osmega junija je minilo dve leti od tega. Se je kdo spomnil na skoraj 500 gasilcev, ki so takrat več dni zapored posredovali? Na tiste, ki jim zapiskajo pozivniki, ko je eden komaj prišel s popoldanske izmene, drugi je moral na nočno ali pa je legel k počitku po opravilu v hlevu. Ni bilo le tistega junijskega dne – eden od njih je že pred tem ali po tem stekel v gorečo hišo, da ne bi razneslo plinske jeklenke, ali je skočil v deročo reko, da je rešil ponesrečenko iz avta, ali je zaradi intervencije manjkal v službi in s tem tvegal šefovo jezo.
Gasilci so zato junaki sodobnega časa. Ker zanje ni ovir. Borijo se do konca. Kaj dobijo v zameno? Žal medalje običajno ne zadenejo pravih prsi. Zelo živ je še spomin na to, da je predsednik Borut P. pozabil za prispevek k reševanju migrantske krize nagraditi tudi pomurske policiste, civilno zaščito in še koga. Pomurska duša ne zasluži, da jo vlečejo za nos. Prevečkrat je bila že speljana na tanek led. Zato je edino prav, da na ves glas govorimo o Renati V., Martinu Ž. in Dušanu H. In ne o Olgi B. in Borutu P. Zgodbe prvih treh so namreč neprecenljive, drugih dveh sta »plastični«. Zato spregovorimo, da jih razkrinkamo. Glasno.