Verjetno smo se poslovili, kot da se jutri spet vidimo, pa se nikoli več nismo vrnili na naše mesto. Ne mi ne prijatelji. Če gremo danes mimo pribežališč in skrivališč našega otroštva, samevajo, morda si jih je pa vmes kakšna generacija le izbrala za igro. Le kam je izginilo vse tisto, kar smo imeli in brez česar takrat nismo znali živeti?
Se spomnite, kdaj ste se s svojimi prijatelji iz mladosti nazadnje skupaj zabavali, tako brezbrižno, do jutranjih ur in se vračali ob vzhodu sonca, potem pa spali, dokler se nismo naspali, brez kančka slabe vesti in skrbi, da nas bodo zbudili otroci, da nas čaka gora perila, ki ga moramo zlikati, da moramo pospraviti, narediti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Helena Sever praznovala stoti rojstni dan
Obiskal jo je tudi puconski župan.
Se spomnite, kdaj ste nazadnje srečali s sajami umazanega dimnikarja, ki se je z vso svojo opremo peljal na kolesu, in se prijeli za gumb, ker to, tako so govorili, prinaša srečo. Čeprav dimnikarji še vedno opravljajo svoje delo, se ne spomnim, kdaj so izginili iz ulic in s tem nehali mimoidočim dajati upanje o nepričakovani sreči. Ali so jih moji otroci sploh kdaj srečali v živo in ali vedo, da se morajo prijeti za gumb, ko srečaš dimnikarja?
Tako kot dimnikarji iz naših sosesk, ulic in življenja, počasi odhajajo ljudje, bližnji in znanci, ki smo jih bili navajeni srečevati na istih poteh, se pozdraviti, včasih poklepetati o vsakodnevnih stvareh. S tem so tudi ulice našega mesta veliko bolj prazne in manj živahne, kot so bile nekoč. In zaradi tega tudi naša življenja niso več ista. Vprašamo se lahko tudi, le kdaj se je na relaciji med Mursko Soboto in Puščo nehala valiti tista pisana kolona Romov, »ciganic s püto« in otroki v ruti, pisano oblečenih otročkov in resnih moških s klobukom na glavi in čikom v ustih.
Kdaj so z naših ulic izginile vse zastave 101, stare škode in wartburgi, kdaj se je mimo nas zapeljal zadnji primerek neke znamke, in ali smo vedeli, da jih bomo odtlej lahko našli le še na smetišču zgodovine ali v muzeju. In od kdaj več, kot je v Zgodovinski čitanki duhovito zapisal Miljenko Jergović, avtomobili nimajo več dodatne opreme za avtomobile, kot sta pes na zadnji polici, ki ob tresljajih maha z glavo in repom, ter kosmata prevleka za volan in sedeže.
Gotovo pa se spomnimo, kdaj so zaprli ali prenovili nam ljube lokale, kjer smo se zbirali in družili. Tam so bili samoumevno tudi vsi tisti, s katerimi smo se želeli srečati ali jih videti. Brez dogovora. Za nas sta bila to kavarna Jelša ali »bufet« Diana. Lokali, kjer je imel vsak in vsaka družba po nepisanem pravilu svoj prostor, kamor je zavil, ne da bi pomislil, kam mora. Kdaj smo šli zadnjič tja, da smo vedeli, da bodo tam tudi vsi »naši«? In kam se je izgubilo to kavarniško vzdušje, tista energija, ki je navdihovala in krožila med ljudmi, ki so v tem mestu nekaj hoteli narediti? Kje so ti prostori, kjer smo nekoč razglabljali in sanjali o svoji prihodnosti in kamor se danes vračamo, da bi našli koščke mladosti. Kateri je bil dan, odkar po radiju ne slišimo več skladbe, ki je prej neumorno večkrat na dan grela srce, če nam je bila všeč, ali dvigala pritisk, če nam ni šla v uho. In če taisti komad zdaj, pa naj nam je bil všeč ali ne, kdaj spet zavrtijo, nas lahko s svojo melodijo gladko vsaj za tiste tri minute katapultira v stare čase.
Ali vse to izginja čez noč ali se dogaja postopoma, kot nam počasi sivijo lasje, se nam nabirajo kilogrami, kot nas bogatijo izkušnje in kot se nam oži krog ljudi, ob katerih smo odraščali in rasli. Tako kot tudi naše mesto in kraji dobivajo nove obrise, in vprašanje odločitve je, kako bomo nanje gledali, se bomo čudili spremembam in razvoju ali iskali kotičke mladosti in spominov.
Kar smo imeli in bili, se ne bo povrnilo, ostaja nekje v naših spominih in včasih je le malo treba, da oživijo, v nas prebudijo nasmeh, vzdih ali nostalgijo. Je pa pot, kako se temu najlažje približamo. Na primer z dobro knjigo in poezijo, s pisatelji in pesniki, s katerimi si sicer nismo delili igrišča, lokalov in tudi časa ne, si pa delimo milje, kjer se v pravem trenutku srečamo.