Poznam kemike, ekonomiste, tudi gimnazijske maturante, ki so hudičevo dobri novinarji, in poznam diplomirane novinarje, za katere se resno vprašam, kako so končali osnovno šolo, kaj šele študij.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Sredi domovine gostovala Valentina Novak
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (USZS) je pripravil večer z zamejskimi ustvarjalci Sredi domovine, gostja je bila področna podsekretarka za šolstvo v Porabju Valentina Novak.
Dober in slab kader imamo v prav vsakem poklicu. Imaš natakarico, ki ti ob pitju kave polepša dan, in imaš natakarja, ki bi se mu najraje opravičil, da si vstopil v lokal, kjer dela. Imaš zdravnika, ki se zavzame zate, mu zaupaš popolnoma in veš, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da ti pomaga, in imaš spolne iztirjence v belih haljah.
Ne glede na to, kako nekdo opravlja svoje delo, pa obstajajo osnovna pravila vedenja v civilizirani družbi. Ko se svoboda enega konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Dogajanje v medijih v zadnjih tednih je povsem ušlo nadzoru. Tako nizkotnega obračunavanja z novinarji ne pomnim. Sem sicer še rojena v Jugoslaviji, a se življenja v nekem omejenem sistemu nisem nikoli zares zavedala. Odkar pomnim, velja svoboda govora. Nikoli me ni bilo strah, da me bo zaradi jasnega izražanja mnenja, četudi drugačnega od večine, v kakšnem temnem vogalu kdo pričakal in z mano fizično obračunal ali da se morda celo ne zbudim več.
Ko pa berem komentarje na tviterju, ko pljuvajo po kolegih novinarjih, obračunavajo z njimi zaradi poročanja, celo spreminjajo izjave in montirajo fotografije, posnetke, me postane strah. Strah družbe, v kateri živim, strah apatičnosti, tudi novinarskih kolegov.
Ob napadu na prvega novinarja bi morali strniti vrste in se mu postaviti v bran. Pa tega nismo naredili. Kot da smo naveličani bojevanja z mlini na veter.
Novinarski poklic je povsem razvrednoten. Včasih je novinarjeva beseda nekaj veljala. Imel je pregled nad dogajanjem, poznal je ljudi, s katerimi je delal, viri so mu zaupali. Danes je naša beseda vredna vse manj, novinarji pa vse prepogosto boksarska vreča in vedro, kamor lahko kdor koli brez zadržkov zliva gnojnico. Levi in desni, kakor komu ustreza.
Resnična je opazka kolega, da je internet nepovratno spremenil delo novinarja. Prej so samo novinarji imeli platformo, prek katere so ljudem sporočali novice, pa naj bo to televizija, radio ali časopis. S pojavom družbenih omrežij je lahko informator vsak, kar pa še ne pomeni, da je tudi novinar. Novinarji se držimo novinarskih standardov oziroma se jim skušamo približati, kar pomeni, da poročamo jasno, nedvoumno, preverjene informacije, za svoje besede pridobimo dokumente. Vsi drugi pa imajo možnost, da naše delo popljuvajo. Vsakič znova, ko poročamo in se z imenom in priimkom podpišemo, se razgalimo. Z obrazom stojimo za tem, kar sporočamo. Večina komentatorjev na tviterju, facebooku in spletnih straneh nima tega obraza. Verjamem oziroma morda bolj želim verjeti, da so ljudje plačani, da pišejo tako nesramne, nerazgledane in ozkoglede neumnosti, ne da so taki po naravi.
Kot da so ljudje pozabili, da se brez svobodnega novinarstva veliko lažje krade, manipulira z ljudmi in se jim narekuje tempo življenja. Velikokrat smo novinarji ljudem zadnje upanje. Iz obupa, ker jim nihče ne prisluhne, so pripravljeni pred kamero, diktafonom, fotoaparatom in množico tujcev razgaliti svojo dušo in izraziti bolečino. Pripravljeni so jokati, česar si mnogi ne upajo in ne želijo niti pred najbližjimi. Nemalokrat novinarji ljudem s svojim poročanjem tudi resnično pomagamo.
Morda smo si novinarji za takšno stanje duha v novinarstvu delno krivi tudi sami. Ker pred svojim pragom ne pometemo. Ne nazadnje moramo vsi plačevati položnice.