Moj primer je šolski. Natančno tako, kot razlagajo, da se dogaja, se je zgodilo. Na silvestrovo popoldne sem se srečala s prijateljem, ki ga zadnja leta vidim dvakrat, trikrat na leto. Zdrava, brez simptomov se razideva, nakar mi čez dva dni sporoči, da je nekdo v njegovi družini pozitiven, čez tri dni pa, da je izgubil vonj in okus. Čez štiri dni sem se zbudila z glavobolom, polnim nosom, bolečim grlom, kašljem, bolečinami po vsem telesu in s slabim počutjem sploh. Izid testiranja je bil seveda pozitiven. Tako čakanje na izid kot izid sta bila, milo rečeno, neprijetna. Ves cirkus zaradi tega virusa, nenehno preštevanje mrtvih, okuženih, obolelih, ljudi na respiratorjih, sem očitno ponotranjila in v tem času je vse privrelo na dan. Strah me je bilo imeti to bolezen. Takoj za tem se je pojavil še večji strah, da sem koga okužila. Mamino sporočilo, da ima vročino in se slabo počuti, je strahove okrepilo, pozitiven izid pa potrdil. Okužila sem tudi oba nečaka, edini, ki je v naši najožji družini ušel okužbi, je oče, za kar bi res lahko rekli, da je čudež. To, česar sem se najbolj bala, se je uresničilo. Kaj pa zdaj?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Posnet je bil film o žrtvah rasnega eksperimenta Lebensborn. Zgodbo poznajo redki
V svojem filmu Maja Weiss razkrije usode štirih ugrabljenih otrok. Opozarja tudi na grozote, ki se danes dogajajo v Ukrajini.
K sreči smo jo, v zdravniškem žargonu, odnesli z blago obliko bolezni, saj nihče ni potreboval bolnišničnega zdravljenja. Vsi smo, ko pišem te vrstice, že na nogah, a vendarle daleč od svojih različic pred okužbo. Ta bolezen ima toliko obrazov, kot je ljudi, ki so se okužili, saj pri vsakem poteka nekoliko drugače. Prve tri dni je bila pri meni videti kot običajna viroza, morda gripa, in čudilo me je, zakaj taka drama, saj ni nič takega. Potem se je izkazalo, da je to bil šele začetek. Medtem ko te ob gripi in virozi nekaj dni kuha, potem pa gre postopoma na bolje, te korona udari, ko že misliš, da okrevaš. Počutila sem se, kot da imam mačka po prekrokani noči, ki kar ne popusti. Bilo mi je slabo, hrana mi je smrdela, da sem prišla do stranišča in nazaj, sem se morala potruditi, hoja po stopnicah je bila neverjeten napor. Začetni simptomi so postopoma izzveneli, razen glavobola, polnega nosu in kašlja, ki tri tedne po okužbi še kar vztrajajo. Tudi živahnost, ki je moj značilni znak, je še vedno v koroninem oklepu in ne more zasijati v polni luči.
A hujši od vseh simptomov je strah. Zase in za bližnje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije 97 odstotkov ljudi, ki zbolijo za covidom-19, ozdravi. A vendarle se že deseti mesec pogovarjamo o smrti, težkem dihanju in bolnišnicah. Če ne prej, človeka postane strah, ko je okužen sam ali njegov bližnji. Predstavljajte si, da bi nenehno poslušali o tem, kako nevarna je vožnja po cesti, kakšne nesreče lahko doživimo, koliko ljudi umre na cestah, kakšen invalid lahko postaneš. Kdo bi še sedel za volan?
Prekleto dolgo se že vleče to stanje, ljudje smo socialna bitja in izolacija nas počasi ubija. Razumem, da je nujna, kot so pomembne tudi maske in razdalja, tokrat ne oporekam vladnim ukrepom, ker je za to potrebna povsem nova kolumna. Razumem pa ljudi, ki se tega ne morejo več držati oziroma vsake toliko ukrepe kršijo. Ker je postalo že nehumano. Po drugi strani je treba razumeti tudi ljudi v zdravstvu, ki imajo, tako kot mi, vsega dovolj, saj garajo iz dneva v dan. Znašli smo se v nekem začaranem krogu, norih in težkih časih, za katere želim, da se ne bi nikoli več zgodili. Zato si srčno želim, da bi odkrili izvor tega virusa, ki je ohromil svet, da bi se kaj naučili in ne ponavljali napak. Če so bile napake in ne nekogaršnja namera.
Nikoli nisem bila aktivistka in o večini stvari v življenju dvomim, zato sem tudi novinarka in od nekdaj postavljam vprašanja. O tem, ali se bom cepila proti covidu-19, niti malo ne dvomim. Lahko se cepim vsako leto, tolikokrat, kot bo treba, da me bo varovalo, ker si te bolezni ne želim več prestajati. Nikakor pa ne želim več nikogar okužiti.