vestnik

(KOLUMNA) Ko bi le bili tako jezični, ko je treba povedati kaj za oceno

Maja Hajdinjak, 23. 3. 2022
Vanesa Jaušovec
SPTŠ
Aktualno

Že od vrtca, v katerega je danes vključena večina otrok v naši ljubi državi, se otroke vzgaja in uči pravil, reda, medsebojnega spoštovanja in primerne komunikacije. Postavi se v vrsto. Ne govori med kosilom. Pomagaj sošolcu. In še bi lahko naštevali stavke, ki jih vzgojitelji in učitelji na razredni stopnji osnovne šole ponavljajo dan za dnem.

V nekem drugem času je bilo moč slišati podobne stavke tudi z druge strani, od staršev. Pozdravi se. Bodi priden in poslušaj. Ubogaj učiteljico. Zakaj pravim v nekem drugem času? Ker se mi dozdeva, da so nekateri danes pozabili na vsa ta dobronamerna vzgojna rekla, ki so jih od svojih staršev zagotovo slišali tudi sami. Danes je namreč moderno biti »kul« starš, ne zatežen in strog. Biti moraš ekstremno razumevajoč, toleranten in nadvse prijazen. In bog ne daj, da bi kdorkoli povzdignil glas nad otrokom, saj mu bo to pustilo trajne posledice. Kakšne že?

Če sem kaj ugotovila v svojih slabih tridesetih letih življenja, je to, da mama in hčerka pač ne moreta biti prijateljici. Mame in očetje so tu zato, da nas usmerjajo, opominjajo, nam dajo kakšen »tanač« (ne glede na to, koliko smo stari), nas učijo življenjskih modrosti. »Ka boš odla z glavou po svejti«, bi rekla moja mama. Temu se z eno besedo pravi vzgoja. Vsaj tako to pojmujejo moja in starejše generacije.

sptš, dijaki, učenci, pouk, šola, srednja-poklicna-in-tehniška-šola
Vanesa Jaušovec
SPTŠ

Preden sem se zaposlila v novinarstvu, sem imela priložnost delati na osnovni šoli. V sistem sem vstopila ravno v času drugega vala epidemije, tako da sem bila takoj vržena v delo na daljavo. Takrat je veliko učencev opravljanje obveznosti vzelo z levo roko, kar se je kazalo kot to, da smo učitelji govorili črnim kvadratkom na zaslonu (beri samim sebi), pa tudi naloge so sčasoma delali le še tisti najbolj pridni. To je veliko povedalo o njihovem odnosu do šole in učiteljev. Naj poudarim, da tega vsekakor ne velja posplošiti na vse učence, nekateri so zadevo vzeli resno in v delo vložili enako ali še večjo mero truda kot sicer. So bile pa to bolj svetle izjeme kot pravilo. Po povratku v šolo mi je bilo kot pripravnici poleg drugega dela dodeljeno poučevanje v oddelku podaljšanega bivanja. Med umirjanjem razposajenih četrtošolcev sem se velikokrat zamislila, kaj je danes sploh vloga učitelja. Kar sem ugotovila, je namreč to, da večina današnjih otrok učiteljev in na splošno odraslih ne jemlje več kot avtoriteto in ne goji nikakršnega spoštovanja. Na prste ene roke lahko preštejem, koliko učencev se je na hodniku šole pozdravilo. Pa to je še najmanj. Si predstavljate, da pridete v razred, kjer nadomeščate sodelavko, pa vam učenci povsem odkrito dajo vedeti, da si snovi ne bodo zapisovali? Da na vašo grajo nekaj brezveznega pripomnijo? Ko bi le bili tako jezični, ko je treba povedati kaj za oceno.

Kakšna glasna mama bi rekla, da je učitelj tam zato, da naredi red. To gre seveda najlažje z jezika ravno tistim, za katere veš, da imajo doma vse prej kot to. Spoštljiv odnos in primerno izražanje bi morala biti del primarne vzgoje znotraj družine, ne (samo) šole. Enkrat za vselej zato razčistimo, da učitelji ne morejo prevzemati starševskega dela odgovornosti za vzgojo. Naj spomnim, da je tudi v 54. členu ustave zapisano, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Poudarjam dolžnost, ne zgolj pravico, kajti danes vsi poznajo samo zadnje.

Šola je v zadnjih letih postala nekakšen servis, kjer moraš ugoditi tako učencem kot staršem. Učencem je treba vse servirati na pladnju, da slučajno ne bi bili preobremenjeni z učenjem, ki za pozitivno oceno v zadnjih dveh letih zahteva resnično minimalen napor, saj je tudi velecenjeno ministrstvo predlagalo, da se kriteriji prilagodijo epidemiološki situaciji (kar je seveda razumljivo in sprejemljivo, a le do neke mere). Domače naloge so po besedah nekaterih staršev menda danes stvar podaljšanega bivanja (najbolje torej, da pridevnik domače zamenjamo s šolske), zanje pa je pomembno tudi, da se imajo otroci v šoli dobro. Ker šola mora biti po novem zabavna, nikakor pa stresna.

Da smo kot družba v smislu odnosov in obnašanja otrok dosegli dno, je mantra, ki jo učitelji ponavljajo zadnji dve leti, ampak tega smo dosegli že veliko prej.

Problem se je verjetno začel z idejo o permisivni vzgoji, ki je vzgoja brez omejitev, zahtev in odgovornosti, za katero se je avtor kasneje celo opravičil, je pa v času epidemije, ko smo otroke za več mesecev zaprli med štiri stene in jih nato spustili nazaj v realnost, izrazito prišel do izraza. Prvi korak k rešitvi je, da bodo starši na šolo nehali gledati kot na servis, ki tolerira vse muhe njihovih otrok in kjer morajo pedagoški delavci pričarati dobre ocene na podlagi neznanja, in se postavili na stran učiteljev, znanja ter pravih vrednot. Otroci so namreč ogledalo svojih staršev. Če ti o šoli in učiteljih govorijo kot o nebodigatreba, znanju in izobrazbi pa ne dajejo pravega pomena, bodo tak odnos gojili tudi njihovi otroci. V razredu, kjer večina otrok goji takšen odnos do šole, pa najbolj trpijo tisti učenci, ki jim znanje še nekaj pomeni in vidijo dlje od dela v avstrijskih tovarnah.

Vanesa Jaušovec
SPTŠ