Priznam, mama sem. Imam dva otroka. To je tokrat ob začetku novega šolskega leta prav posebej drzno priznati. Ko pa berem in poslušam o starših, ki se preveč vtikajo v šolo. O starših, ki grozijo. Pritiskajo na učitelje. O starših, ki hodijo po šolah z odvetniki. In o otrocih, ki grozijo s svojimi starši. In tistih, ki so ugrabili šolski sistem. In berem dobronamerne nasvete, kako biti dober starš in kako dobro vzgojiti otroke. Nam, staršem, je očitno v tej družbi spodletelo, kot še nikoli doslej.
Zjutraj opazujem, ko gredo starši ali bližnji sorodniki z majhnimi otroki, ki nosijo velike in pretežke torbe, v šolo. Ne kaže ravno, da bi z njimi vštric hodili še odvetniki. V osnovne in srednje šole je v Sloveniji odšlo okoli 260 tisoč otrok. Samo vprašam se, koliko od njih ima starše, ki po šolah hodijo z odvetniki. Polovica? Manj? Celo več? Podatkov sicer ni, ampak ker se o tem letos tako veliko govori in poudarja, nekaj že mora biti na tem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Mura z Rogaško za finale pokalnega tekmovanja. Vložek je izjemen
Mura z ekipo iz zdraviliškega mesta v tej sezoni še ni izgubila.
Zjutraj opazujem, ko gredo starši ali bližnji sorodniki z majhnimi otroki, ki nosijo velike in pretežke torbe, v šolo. Ne kaže ravno, da bi z njimi vštric hodili še odvetniki.
Moja otroka hodita v šolo že 15. leto, marsikaj smo že doživeli ali slišali, ampak ne poznam nikogar, ki bi v šolo hodil z odvetnikom. Razen tistih nekaj zgodb iz medijev. Gotovo se kaj dogaja, če se to tako sistematično pojavlja v medijih. A če je to postal pereč problem, je čas, da se odzove šolski minister, mar ne? Morda še kdo drug? Kajti popolnoma se strinjam, da starši, še bolj pa otroci, ne morejo vladati ne v družbi in tudi v šoli ne.
Otroci so danes drugačni, tudi starši so. Kot marsikoga tudi mene blazno moti, kaj vse si danes dovolijo in kako gladko kršijo pravila ali gredo čez vse meje dobrega okusa. Da se meja moje svobode, meja svobode vsakega, konča pri meji svobode drugega, tudi ne upoštevajo. Pa jim nihče ne reče nič. Nočejo ali ne vidijo. Da delajo narobe, je otroke treba opozoriti, še bolj pa starše in odrasle, ki so v bližini in so ne le z besedami, ampak z dejanji zgled mlajšim.
Problematično pa se mi zdi, da se na družbenih omrežjih po vsaki tudi upravičeni pripombi usuje plaz zgražanja in celo gneva, ko se vidno razplamti nestrpnost ne le nad dejanjem in napako, ampak nad otroki in starši sploh. Hkrati pa odločno doda, da »moji otroci niso taki. Ker to počnejo le drugi«. Ni prav, da je družba nestrpna do neke skupine samo zaradi barve, starosti, vere, pogledov ali neke drugačnosti. Kaj je potem naslednji korak na lestvici nestrpnosti?
Vsaka zgodba ima vsaj dve plati. Tudi ta o starših in otrocih jo ima. Vem, da so ti starši tudi vozniki, prodajalke, čistilke, mame in očetje, ki dnevno bijejo boj za preživetje in dostojno življenje svojih otrok. Da se trudijo dobiti proste ure, da bi prišli v šolo na roditeljski sestanek, da jih boli, ko v službi ne najdejo vedno zamenjave, da bi videli nastop svojega otroka, da jih skrbi, ko imajo otroci vročino, in kdove kako se počutijo, ko otroku ne vedo pomagati pri nalogi, ker ne poznajo powerpointa.
Vem tudi, da otroke stiska zaradi šole in skrbi. Da marsikoga boli trebušček, pa za to ni pravega vzroka, da se ponoči zbujajo in da zaradi stisk na samomor pomislijo vedno mlajši otroci.
Spomnimo se samo, da je tudi nas kdaj stiskalo, ko smo hodili v šolo. Šola ni bila le obljubljena dežela, polna znanja, razumevajočih učiteljev in neskončnih možnosti. Vedno je bila tudi prizorišče nestrpnosti, vrstniškega nasilja, porazov, neprijetnih, a poučnih lekcij, krivic, boja … Vsak je dobil kakšno prasko in rano, ki se ne zaceli do konca življenja. Tudi meni je učiteljica v 1. razredu rekla, da ne znam peti. In sem nehala peti. Za vedno.
Če dobro pomislim, šla bi še v šolo, ampak ne bi še enkrat prestajala vsega, kar prinaša. Tako kot ni lahko otrokom tudi staršem in učiteljem ni. V tem času še manj kot nekoč, ko so bile meje in pravila bolj jasni. Zato bodimo strpni. In pomirimo strasti in utišajmo vojno proti staršem in otrokom, ki je pravkar vzplamtela.