vestnik

(KOLUMNA RADIJSKEGA VODITELJA O PRAZNIKU DELA) Ravnovesje

Benjamin Langner Von Höveling, radijski voditelj, 1. 5. 2022
Nataša Juhnov
Življenje in delo morata biti v ravnovesju, pravi Benjamin Langner Von Höveling.
Aktualno

Življenje in delo morata biti v ravnovesju.

Praznovanje 1. maja ali mednarodnega praznika dela si običajno, kot večino praznikov, predstavljamo kot dela prost dan, ki ga preživi vsak po svoje. Dela prosti dnevi so lepa reč, namenjena preživljanju prostega časa, kot si ga sami želimo.

V vsej svoji tako imenovani delovno aktivni dobi bi lahko dela proste praznike dela naštel skoraj na prste ene roke. Vsi smo se namreč na neki točki odločili za delo, priznam, da niti pomislil nisem na število prostih dni, državnih praznikov, koncev tedna in podobno, ko sem se odločal za delo, ki ga opravljam. Bežen pogled naokoli nam pokaže, da je vse manj delovnih mest, ki omogočajo, da bi bili vsi prazniki in konci tedna dela prosti. Na prvi pogled morda ni lepo, a če se ozremo v ne tako daljno zgodovino, je praznik dela nastal na teh temeljih. Spremenila se je oblika, vsebina pač ne. A to je že druga zgodba.

audio-3153963_960_720
Pixabay
Privoščite si torej praznik, ne glede na to, ali si ga boste na dan, določen za praznik, ali kdaj drugič.

Zase lahko potrdim, da mi je bilo jasno, da v poklicu, ki ga opravljam, ni natančno določenih dela prostih dni, državnih ali drugih praznikov. Medij, z vsemi sodelavci vred, pa naj bo kakršen koli medij, je perpetuum mobile. Tega tudi doslej nikoli nisem obžaloval. Prepričan sem, da je ob praznikih ali pa prav zaradi teh še toliko pomembnejše delo, ki ga opravljamo novinarji, povezovalci, voditelji ali – kot se je temu reklo, ko sem šele spoznaval naravo dela – napovedovalci. Veliko jih je, ki pravijo, da je informacij preveč, da jih lahko dobimo na virtualnih platformah. Drži, a le do neke mere. Si predstavljate recimo pogovorne oddaje, soočenja in še kaj, kar bi bilo »vnaprej« posneto? Ne bi bilo isto, kot da bi bilo »v živo«, mar ne? Torej klasični mediji ostajajo. Z vsemi nami vred, ki se trudimo mestoma kompleksne vsebine razložiti v razumljivem jeziku. Res je, da morda dodamo tudi ščepec osebnega. A to je naše delo. Ne glede na »petek ali svetek«, kot bi rekli po domače.

A to nikakor ne pomeni, da nimamo prostih dni, praznik ali konec tedna pač premaknemo. Ne glede na vse tudi mi potrebujemo prost dan ali dva. Ni ga strokovnjaka ali junaka, ki ne bi potreboval dneva samo zase, za to, da si privošči to, kar si želi. Ne morem govoriti za kolegice in kolege, zase lahko rečem, da to praviloma pomeni mir, tišino, naravo, morda tudi kakšno lahkotno branje. Resnici na ljubo mi sicer ne uspeva povsem prezreti dnevnoinformativne vsebine, ker so mi pač »zlezle pod kožo«, a vseeno uspevam vzpostavljati distanco od vsakodnevne poplave informacij. Distanca je v našem delu potrebna, da je pogled bolj realen in manj čustveno obarvan. Ne glede na to, koliko let preživimo v središču dogajanja, smo ljudje vendarle čustvena bitja, pa naj si to priznamo ali ne. Prav omenjena čustvenost pa zna pri nenehnem spremljanju zamegliti racionalni pogled, ki je za kakovostno delo nujen.

mikrofon
Pixabay
Vsi smo se na neki točki odločili za delo, priznam, da niti pomislil nisem na število prostih dni, državnih praznikov, koncev tedna in podobno, ko sem se odločal za delo, ki ga opravljam.

V nekaterih (tudi evropskih) državah je edina vrednota, ki šteje, delo. Lepo in prav, a vendar, če ima vse tako imenovani namen in pomen, ga ima verjetno tudi maj leta 1886 v Chicagu in z njim povezane zahteve. Zagovorniki dela kot edine vrednote namreč zelo radi zamolčijo, da so dežele, kjer je delo ena in edina vrednota, praviloma v zelo neugodnem položaju, ko preverimo število samomorov iz obupa ali pa iz izkrivljene filozofije tipa »ora et labora«.

Življenje in delo morata biti v ravnovesju. Seveda govorim iz lastnih izkušenj, pomeni, da lahko sodim le po doživetem. Trditev ravnovesje med življenjem in delom pa ni le moja. Vse bolj postaja »maksima« zaposlovalcev in stroke. Ko tega ravnovesja ni, ni niti ravnovesja med čustvi in razumom, kar je za vsako delo nujno, prav tako kot za življenje samo in ne nazadnje za vso našo socialno okolico. Ta namreč veliko pred nami samimi ugotovi, da za krinko »Vse je v redu« ni vse tako bleščeče.

Privoščite si torej praznik, ne glede na to, ali si ga boste na dan, določen za praznik, ali kdaj drugič. Tudi sam si ga bom.