vestnik

(KOLUMNA) Rdeči škornji s črnimi vezalkami

Majda Horvat, 19. 2. 2019
Eberhard Grossgasteiger
Aktualno

Noge mi to zimo grejejo živo rdeči škornji s črnimi vezalkami. Marsikatero predvsem žensko oko se zazre vanje in tu pa tam slišim, da so res čudoviti. Potem pa prileti opazka nekoga, ki je ob škornjih pogledal še mene in na glas ugotovil, da škornji in moja starost ne gredo skupaj. Da sem torej presegla standarde, pozabila na spodobnost. Da stara, kot sem, blizu tretjemu življenjskemu obdobju, na nepravem koncu lovim mladost za rep. Pa se s tem smešim?


Resnici na ljubo sem škornje kupila pred dvema letoma na razprodajah zato, ker so nadvse udobni, topli in ker se zavezujejo. Nikakor ne zaradi barve, me pa barva ni odbijala, ker se rdeča že od nekdaj prilega mojemu značaju. In prav lepo jih je bilo videti na nogah, ko sem jih prvič obula. Da, samo to je bil razlog nakupa, nič drugega, še najmanj potreba po vzbujanju pozornosti ali še manj po zanikanju starosti ali sledenju vse bolj razširjenemu kultu mladosti. Je pa drzno, priznam, z njimi hoditi po svetu.
V katero mrežo so se potem zapletli moja starost in rdeči škornji? V družbeno odmerjanje primernega ravnanja glede na ženska leta. Kaj je primerno za žensko pri skoraj šestdesetih? Da je aktivna, da še vedno nekaj da nase, da je morda članica kakega društva in da hodi na izlete, je dobra gospodinja, ljubeča babica. Tu in tam je lahko tudi tečna baba in še malo prismuknjena povrhu, če si omisli rdeče škornje. V bistvu vse to, kar naj bi bila, sploh ni tako slabo.


Kaj pa se pričakuje od ženske, stare sedemdeset, osemdeset let in več? Družbena pričakovanja do nje kopnijo hitreje kot pomladni sneg, rdeči škornji pa so morda videni samo še kot znamenje pootročene starosti. Nič kaj dosti več se ne pričakuje od nje, kot tudi ne od moških podobne starosti, da se torej trudi ostati čila in skrbi za ohranjanje svojih življenjskih funkcij. Na neki točki ženska po družbenih pričakovanjih ni več ženska in enako moški ni več moški, ampak se zlijeta v pridevnik, v »nedoločen« spol, po družbeni klasifikaciji v skupino z oznako starejši.
Scenaristi prihodnosti vse glasneje svarijo pred armado osivelih glav, od katerih družba malo pričakuje, ji je pa treba veliko dati in poskrbeti zanjo. Sami temu olepševalno rečejo izzivi starajoče se družbe ali – bolj grobo – nevarnost cunamija starcev. Kaj storiti, da ob usihajoči medgeneracijski solidarnosti ne bo breme skrbi za stare padlo na pleča mlade generacije? Ponujata se vsaj dve rešitvi. Prva je prestavljanje meje aktivnega življenjskega obdobja vse višje, druga pa varčevanje za starost, ki naj se začne že dovolj zgodaj. Logika je jasna. Več boš imel pod palcem, bolj boš preskrbljen za starost, boljši bosta tvoja oskrba in nega in manj boš potreboval davkoplačevalskega denarja.

ce7d30c13df969f5977e56e9f227c195
Profimedia


Kajti starost je posel. Ta sicer ni več povezan z nakupom rdečih škornjev s popustom in podobnim potrošništvom, ampak s plačevanjem storitev, brez katerih se na stara leta ne da živeti. Te poberejo pokojnino do zadnjega evra, in ker v tej vreči ni dovolj, je treba po denar seči še v javne blagajne. Starost finančno poganja veliko, če ne celo največje kolo. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi se to kolo ustavilo. Koliko delovnih mest bi bilo naenkrat preveč, v kakšnih težavah bi se znašla farmacevtska industrija in vse druge, ki proizvajajo stvari za potrebe starajoče se družbe. Če ne zaradi drugega, bi bilo treba vsaj zato požreti debelo slino in priznati, da brez starosti tudi mladosti ni. Zanikanje njene soodvisnosti tudi po finančnem učinku pa velika kratkovidnost.
Vse to, o čemer zdaj samo premišljujem, bo čez nekaj kratkih let postalo moje življenje. Kaj mi bo prišlo naproti po poti življenja, ne vem, ker tega v resnici ne ve nihče. Želim pa si, da ne glede na vse, kar mi je namenjeno, nikoli ne izgubim veselja do rdečih škornjev s črnimi vezalkami.

9306db39ea097f84fc4975a249eb8c98
Pixabay
Rdeči čevlji Fotografija Pixabay

kolumna starost