vestnik

(KOLUMNA) Šport je najboljša promocija države

Jožef Črnko, 25. 2. 2022
Profimedia
Aktualno

Slovenci vedno poudarjamo, da smo športni narod. Toda! Ali so ti rezultati sad dobre športne politike?

Zimske olimpijske igre v Pekingu so se končale. Verjetno je malo državljanov Slovenije, ki ne bi vsaj z enim očesom spremljali športnih dogodkov tam daleč na vzhodu. Celo gospodje z nacionalne televizije se hvalijo, da je bila gledanost nekaterih tekem neverjetno velika, pa čeprav so se posamezni obračuni zgodili v dokaj neprijetnem času. A šlo je vendar za največji dogodek v svetu športa, pri katerem ni pametno manjkati.

Šport je neredko tudi glavna tema ob druženjih, zlasti pri močnejšem spolu. Pa še nekaj je pomembno: šport je ena od tistih dejavnosti, v katere se vključuje globalni svet. Ni važna barva kože, ni važna verska opredeljenost, niti ali si star ali mlad. Šport je enostavno tematika za vse. Morda mu rahlo konkurira le glasba. Če temu dodamo še dejstvo, da so vsi veliki športni dogodki dobro medijsko pokriti, je razumljivo, da se ob dobrih rezultatih ob bok uspešnih športnikov ali ekip postavijo vsi, ki mislijo, da bi tudi sami lahko pridobili kanček pozornosti. Politiki so tu v prvih vrstah. Pri nas in v tujini. Čestitke na različnih portalih, sprejemi po vrnitvah domov, obljube honorarjev so pač za vsakega politika odlična in poceni promocija. Ampak zakaj se veselimo ob športnih uspehih tudi mi, mali ljudje? Zakaj nam naraste srčni utrip in se ne moremo brzdati? Zakaj smo prežeti s srečo, kljub temu da od vsega tega nimamo nič? Na to bi verjetno znal odgovoriti že vsak starš otroka, ki je zmagal na kakšni športni prireditvi. Tudi če je ta zmaga zgolj lokalnega pomena, so domači veseli.

slovenija olimpijske igre 2022 peking re
Reuters
Slovenska reprezentanca na otvoritvi pekinških iger.


Z dvigom ranga tekmovanja pa se dviga tudi število spremljevalcev športnih dogodkov, ki so po dobrem rezultatu prav tako vzhičeni. Gotovo je tu nacionalni ponos, ki ga čutimo državljani ob zmagah zlasti na celinskih in svetovnih prvenstvih ali olimpijskih igrah. In reklama, ki jo tam naredi kak športnik, je za državo odlična promocija – takšna, kakršne politiki nikoli ne morejo narediti. Priznajmo: ob športnih dogodkih in dobrih rezultatih smo vsi vzhičeni. In opisati srečo v teh trenutkih bi bil prevelik zalogaj tudi za dobrega poeta. Strankarska razdeljenost je tu v drugem planu, ekonomski problemi so na lepem pozabljeni in občutek je, da se svet vrti počasneje. Če prihajaš iz male države, je ponos toliko večji. Priznam, nemalokrat me moti poudarjanje, da smo Slovenci doma v majhni državi. Vendar to trditev vedno lahko dobro porabiš: če zmagujemo, smo ponosni, da smo premagali goljata. In če smo poraženi, lahko povemo, da je bilo to pričakovano. Nasprotnik vendar prihaja iz ogromne države. Da ima šport posebno težo, kaže tudi dejstvo, da športnikom niti ne zamerimo, da živijo in finančno poslujejo v drugih državah, kjer so davki nižji. Oni lahko! In to kljub temu da v deželi na sončni strani Alp šteje le skromnost.

Slovenci vedno poudarjamo, da smo športni narod. Verjetno tega ni mogoče zanikati. Redka so tekmovanja, s katerih se ne bi vrnili z dobrim rezultatom. Celo v ekipnih športih osvajamo medalje. In sedaj, po olimpijskih igrah, smo ponosni na izplen medalj na 100.000 prebivalcev. Menda so samo Norvežani pred nami. Toda! Ali so ti rezultati sad dobre športne politike? Imamo v državi izdelan športni kratko- in dolgoročni načrt za delo z mladimi? Kaj šole ponujajo mladini? Zakaj ni vsak otrok vključen v kakšno športno aktivnost po svoji izbiri? In zakaj je delež športno aktivnih (zlasti deklet) v srednjih šolah že tako nizek? Ali se sploh kdo zaveda, da je vlaganje v šport in s tem v zdravje ljudi najboljša naložba za podjetja in družbo? Ne, o tem nisem prepričan. Delež predebelih otrok se je namreč zelo povečal. In po koronski krizi praktično ni več pravega interesa pri mladih za šport. To pa gotovo ni prava popotnica za kovanje novih zmagovalcev.

Ker je šport že od nekdaj tudi velik biznis, in kot smo rekli, občutljiva tema za nacionalni ponos, se zelo pogosto spomnim dogodka po zdaj že davnem svetovnem nogometnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Leto po tem prvenstvu sem bil z družino na dopustu v eni od afriških držav. Ob večerni pijači smo se nevede znašli v družbi ruskih gostov, ki so takrat zaradi zmage Slovenije nad njihovo reprezentanco v dodatnih kvalifikacijah za omenjeno prvenstvo pripeljali druženje na rob pretepa. Ja, zgolj zato, ker jim je neka Slovenija očrnila ponos, oni pa so imeli na jugu Afrike že rezerviranih 10.000 postelj. Seveda smo se pravočasno umaknili, a videlo se je, da se imajo nekateri za nedotakljive. Tudi letošnja olimpijada ni šla mimo brez občutka, da se v tekme takega nivoja vmešava politika. Verjetno je malo ljudi, ki se jih ni dotaknila zgodba 15-letne ruske umetnostne drsalke Kamile Valieve.

kamila valijeva, olimpijske igre, kamila valieva
Reuters
Valijeva je včeraj opravila trening, na katerem ni delovala preveč zaskrbljeno.

Dobri poznavalci in spremljevalci športa vedo, da so na ruskem državnem prvenstvu pri omenjeni deklici našli srčne ojačevalce, ki so v športu prepovedani, uporabljal pa naj bi jih njen dedek, ki so mu presadili srce. Toda ob prihodu v Peking analiza ni pokazala nobene vsebnosti zdravila. Vendar se je ves zahodni svet (tako evropski kot ZDA) začel znašati nad deklico (beri otrokom), pri tem pa nihče ni imel dokaza, da je na prvenstvu v Pekingu z njo kaj narobe. Toda pogrom je bil brezmejen. Nečloveški. In uspešen. Streljalo se je iz vseh topov. Pritisk je zlomil drsalko in zadovoljstvo zahoda je bilo popolno. Zgolj zato, da bi bila na mestu Valieve drsalka iz njihove države. Pa saj je sploh ne opravičujem. Želim le, da tudi tu velja pravilo iz sodstva, da si kriv šele takrat, ko ti krivdo dokažejo. Vse skupaj je dokaz, da se tudi v športu svet deli na ene in druge. Saj kaj dosti bolje ni bilo niti s simpatično smučarko Mikaelo Shiffrin, le da so njo trgali njeni. Američani. Toda priznajmo: pri nas le ni tako hudo. Mi naše heroje razumemo, da so tudi oni le ljudje. Ne moti nas, če se »dedci« zjokajo ob dobrem rezultatu, in zgolj obžalujemo, če kdo ni imel pravega dne. Konec koncev so naš ponos. In prav je tako.

P. S. Le kaj bi na vse to rekli prvi udeleženci antičnih olimpijskih iger davnega leta 776? Seveda pred našim štetjem.