Od nekdaj me privlačijo skrivnosti. Rada rešujem uganke, preiskujem, kaj se je zares zgodilo, in povsod vidim potencial za zaroto. Bolj je nekaj nedoumljivo, raje ugotavljam, kakšen pomen bi lahko v sebi skrivalo. Lov za zakladom, skrivnostni rovi, hiše, kjer straši, pritegnejo mojo pozornost. Ravno tako me privlači raziskovanje sanj, kakšen pomen bi lahko imele. Velikokrat se mi sicer zgodi, da jih kmalu pozabim, a ko se jih spomnim, so nemalokrat drobci dogajanja minulih dni pomešani z mislimi, ki jih nisem izrekla, ali željami, ki v sanjah postanejo resničnost. Skratka zmes, ki poskrbi, da se zbudim zbegana in se moram vprašati, kaj od tega iz mojih sanj se je zares zgodilo in kaj so bile zgolj sanje. Pa vendarle me mnogokrat črviči, ali so res zgolj to. Ali morda prinašajo tudi sporočila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Sanj, ki so mi delale družbo pred nekaj časa, se spomnim zelo jasno, ne samo to, tudi fizično občutim težo na ramenih, tako doživete so bile. Sanjala sem, da se je med meni domačimi ljudmi znašla ogromna debela kača, ki jo je bilo treba iz neznanega razloga nositi. Kača je bila živa, vendar zelo mirna, zgolj občasno je pogledala, kaj se dogaja, sicer se ni zdelo, da bi nas ogrožala. Ne spomnim se vseh podrobnosti, kam smo morali to kačo nesti oziroma na kaj smo čakali, vem le, da sem bila na vrsti za nošenje. Dali so mi jo na ramena in prijela sem jo še z obema rokama, da se ni vlekla po tleh. Čutila sem njeno izredno težo in hladno kožo. Nekaj časa sem jo držala, ko sem želela z njo na ramenih narediti korak, pa se mi je izmuznila in močno treščila ob tla.
Vsem je zastal dih in smo obmirovali, pričakovala sem, da me bo ugriznila in bo to moj konec. A se to ni zgodilo, kača je ostala mirna in še vedno živa, jaz pa sem se zbudila. Ne v strahu in paniki, ampak mirna. Kot da so sanje sporočale nekaj dobrega. Bila sem radovedna, kakšne bodo razlage mojih sanj, in moram priznati, da so se precej razlikovale. Prva razlaga, ki sem jo našla na svetovnem spletu, je bila negativna, češ da me čaka nekaj hudega. Ker mi seveda ni bila všeč, sem raziskovala dalje, dokler se pri vseh naslednjih razlagah nisem zadovoljila s povzetkom, da ker se kače levijo, sanje lahko naznanjajo neko spremembo, preobrazbo, pa tudi strah pred neznanim. In vse našteto drži.
Dokončujemo enega največjih projektov v službi, nakup in opremo novih poslovnih prostorov. Že mesec dni pakiramo iz omar, pregledujemo vsebino, se odločamo, kaj vzeti s sabo in kaj naj za vedno roma v smeti. Ob pregledovanju stvari, ki so stare tudi skoraj 74 let, te prevzemajo posebni občutki. Spoštovanje do zgodovine, do dela, ki so ga opravili naši predhodniki, in hkrati občutimo ponos, da lahko nadaljujemo, kar so začeli ljudje, ki morda niti niso več med nami. Čeprav je bilo slišati negodovanje, zakaj je treba mnoge dokumente hraniti za vedno, češ da bodo verjetno prej ali slej vsi postali digitalna sled, te pogled na preperel papir, popisan z brezhibno pisavo, vrne v neki drug, črno-beli čas. Ali pa v malo kasnejšega, ko je bil papir popisan s pisalnim strojem, ki ga mi verjetno še imamo kje doma, mlajše generacije pa ga bodo videle zgolj v muzejih.
Ljudje radi idealiziramo čas, ki je minil in za katerega vemo, da se ne bo nikoli več vrnil. Že naši možgani so programirani tako, da slabe spomine potlačijo ali celo izbrišejo, da lažje preživimo. In tako pozabimo, da so se tudi v preteklosti dogajale napake, tudi takšne, katerih davek plačujejo še mnogi kasnejši rodovi. Kaj bo prinesla prihodnost, je skrivnost. Ravno takšna, kot so pomeni sanj, ki si jih sami razlagamo. Lahko si povemo, da je sprememba lokacije samo to, sprememba lokacije, a sama verjamem, da je veliko več. Je nov začetek, ki daje svež veter v naša jadra, da bomo lažje pluli po razburkanem morju medijskega sveta in s še večjim veseljem skrbeli za to, da vam odgrnemo tančice skrivnosti o dogajanju v vaši okolici.