vestnik

(KOLUMNA) Ta kriza bo ljudem dala izjemno moč

Tomo Köleš, 5. 4. 2020
Pixabay
Človeštvo bo preživelo tudi to krizo. Tako kot je mnoge prejšnje.
Aktualno

Zgodilo se je to, česar sem se najbolj bal. Epidemija koronavirusa in dolga izolacija sta me spravili do vsakodnevnega zastavljanja eksistencialnega vprašanja ženi: »Kaj bomo pa tokrat jedli?«

A šalo na stran. Čeprav je neki psiholog med vojno dejal, da ni nobenega razloga oziroma še tako težkih razmer, da humor ne bi bil primeren, saj jih na veliko lajša prizadetim, mi tokrat ni ravno do smeha. In nikakor se mi ni zdelo posrečeno, ko so kmalu po začetku krize z virusom nekateri skušali biti smešni z različnimi videoposnetki, medtem ko so ljudje v naši zahodni sosedi že umirali. Seveda izbruha krize v Italiji in Sloveniji časovno nista sovpadala. Zaradi tega, ker je večina Slovencev dolgo ni jemala resno. Večina, ne pa vsi.

Sem še en kolumnist, ki bo pisal o epidemiji koronavirusa, potem ko so to na teh straneh že počeli moji predhodniki, kar je precej depresivno v teh depresivnih časih, priznam. Ampak to stanje je tako vseobsegajoče, da se mu enostavno ne da izogniti, saj je v njem ves svet, po drugi strani pa imam za pisanje o tem zelo dober razlog. Zakaj?

Zato, ker sem vse to, kar se dogaja zadnje tedne, z zaprtjem ustanov in lokalov, odpovedjo vseh športnih in glasbenih prireditev vred, razsežnost epidemije in karanteno predvidel in napovedal že pred časom. Daleč od tega, da bi se s tem hvalil. Prav nasprotno, najbolj srečen bi bil, da bi se takrat zmotil. A se žal nisem.

murska-sobota, koronavirus, simbolne
Jure Zauneker
"Zato, ker sem vse to, kar se dogaja zadnje tedne, z zaprtjem ustanov in lokalov, odpovedjo vseh športnih in glasbenih prireditev vred, razsežnost epidemije in karanteno predvidel in napovedal že pred časom."

Dogajanje v Italiji sem namreč podrobneje spremljal. V to državo sem v zadnjem desetletju in pol večkrat potoval sam ali z drugimi in me je zanimalo, kaj se tam dogaja. Imel sem srečo, da sem bil nazadnje v Italiji konec oktobra lani, tako da sem še pravočasno ušel razmeram, ki jih takrat še nihče ni slutil. Čeprav se zdaj večkrat spomnim, da je ob mojem zadnjem dnevu v tej državi v časopisju pisalo, da se pojavljajo posamezni primeri nenavadne gripe. Ko sem bil v univerzitetnem mestu Urbino, je bila v lokalnem časopisu kratka vest, da je za to gripo v mestu zbolela neka študentka. Kdove ali to že niso bili znaki bližajoče se katastrofe. Kasneje je bil Urbino dokaj hitro uvrščen na seznam mest v Italiji, ki so domnevno nevarna, kljub temu da leži v deželi Marke, kjer koronavirus ni udaril tako močno kot v Lombardiji in Benečiji.

Kolikokrat sem konec februarja in v začetku marca slišal: »A lahko govoriš o čem drugem kot o tem virusu?« A sem vedno odvrnil: »Zdaj si zatiskate oči in ušesa, čez nekaj časa pa boste sami vpeti v to dogajanje.« Zdaj so povsem vpeti v to dogajanje in ne govorijo o ničemer drugem kot o virusu, medtem ko imam sam vrh glave stokratnih ponovitev, kako je treba ostati doma in si umivati roke z milom. Mimogrede, vsak, ki da vsaj malo na higieno, bi si moral že prej umivati roke z milom pri vsakem prihodu domov ali odhodu iz katerega koli stranišča, ne pa komaj zdaj, ko je epidemija koronavirusa.

koronavirus, zdravstvo, epidemija
Niko Časar
"Zdaj so povsem vpeti v to dogajanje in ne govorijo o ničemer drugem kot o virusu, medtem ko imam sam vrh glave stokratnih ponovitev, kako je treba ostati doma in si umivati roke z milom."

Spomnim se, ko sem neki petek zvečer bral na spletu, da so se v Milanu hvalili, da teh nekaj posameznih primerov koronavirusa ni imelo vpliva na mesto, čeprav je v okolici že zbolel en starejši človek. Ko sem se vrnil k branju čez dve uri, je že pisalo, da imajo prvi primer tudi v Milanu. V soboto zjutraj so bili že trije novi primeri po različnih koncih Italije. Ko sem videl, kako hitro se to širi, sem vedel, da bo prišlo do tragičnih razsežnosti, če se to razširi na Slovenijo. Glede na bližino Italije je bilo jasno, da se bo to prej ali slej tudi zgodilo. In da bomo vse te ukrepe, ki jih je uvajala naša zahodna soseda, za njo morali sprejeti tudi Slovenci.

Kmalu pa sem uvidel tudi, da bodo zdravi ljudje po koncu te krize po svetu dobili izjemno moč. Kajti zdaj se je najbolj nazorno pokazalo, da vsi ti bogati nogometni klubi, igralci, glasbeniki, turistični ponudniki, gostinci, vladni predstavniki, delodajalci in drugi, ki so doslej zelo lepo živeli od izkoriščanja ljudi, brez gledalcev, obiskovalcev, turistov, gostov in delavcev ne morejo nič. Nič. Ko bo te krize konec, bodo ljudje lahko njim postavljali pogoje, če bodo želeli, da se vrnejo. Ker se ljudje še precej časa ne bodo množično vračali, ampak le po kapljicah. Zanimivo je, da se zdaj ravno tisti, ki so z astronomskimi cenami vlekli denar iz žepa ljudi, najbolj jočejo, kako veliko finančno škodo bodo utrpeli. Prej, v normalnih razmerah, ko so gulili ljudi z nenormalnimi cenami vstopnic, nočitev, hrane, kave, bencina, podpovprečnimi plačami itd., jih niste nikoli slišali, da bi se jokali. A tokrat se bodo stvari drastično spreobrnile. Ker vsi ljudje prav gotovo ne bodo zboleli.  

Človeštvo bo preživelo tudi to krizo. Tako kot je mnoge prejšnje. Kuga in španska gripa sta nekoč pobili od 25 do 100 milijonov ljudi po vsem svetu. Ampak ne vseh. Nekateri so preživeli. Nekdo vedno preživi.