Posledično sem za mini oddih izbrala kraj na slovenski obali, kjer ni množičnega turizma; vsaj mislila sem tako. Realnost pa je bila taka, da sem ob obali hodila kako uro, da sem komajda našla skalo, na kateri sem bila sama in kjer kopalci niso ravno skakali ob moji glavi. Ko sem se razpakirala na osamljeni skali in tako sedela nekaj minut, sem doživela hladen tuš. Postala sem bogatejša za bridko spoznanje, da tu miru sploh ni. To, kar sem iskala, tukaj ne obstaja. Povsod preglasna glasba iz zelo oddaljenih lokalov, ljudi več kot naplavljenih alg in en kup smeti med skalovjem. Postalo me je sram. Pa ne zaradi glasbe, ki je tam zato, da zabava tiste, ki potem še več spijejo, niti zaradi množice ljudi, ki so tam. To je pač del turizma. Sramovala sem se tega, da človek verjetno ne bo nikoli sposoben narave pustiti čistejše kot jo je našel.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski poslanec iz Svobode se je zmotil in podprl predlog SDS
Odbor DZ za notranjo politiko je danes potrdil opozicijski predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki uvaja predhodno soglasje občine glede nastanitve migrantov ali vzpostavitve azilnega doma. Kljub nasprotovanju poslancev koalicije, je bil predlog ob podpori pomurskega poslanca Svobode Dejana Süča s sedmimi glasovi za in šestimi proti sprejet.
Stanje obale in dejstvo, da domačinov enostavno ne srečaš, me je pripeljalo do enostavnega zaključka - turizem je eden od najprefinjenih načinov ropanja. Čeprav se ljudje s turizmom preživljajo, je davek tako visok, da popolnoma razumem, zakaj imajo domačini raje pozne jeseni, zime in zgodnje pomladi. Manj turistov, manj smeti, več miru in prostora. Ko ni turistov, se kvaliteta življenja dobesedno dvigne. Ne gre za strah ali anksioznost, ampak za dejstvo, da turizem, ki prej ko slej postane masovni, neko okolje izjemno zasiči in ohromi domačine v njihovi rutini.
Turizem sem do nedavnega dojemala kot privilegij današnje družbe. Vedno sem si želela, da bi vsak imel možnost videti svet, se bogatiti s spomini. Nisem pa imela jasne slike, zakaj je moja želja podobna preluknjanemu loncu. Na ponedeljkovo jutro sem sedela na domačem vrtu, v naši vasici med njivami. Brez hrupa iz oddaljene luke in avtoceste, brez turistov, brez smeti. Postalo mi je jasno, da sem ob morju iskala nekaj, kar me vsako jutro pričaka med temi goričkimi njivami. Zdaj vem, zakaj vsakemu želim, da vidi svet. Namreč zato, da bo videl in začutil, česar si ne želi.
Vsak si želi, da njegovo bivanjsko okolje postane in ostane funkcionalno ter znosno. Turizem na tem mestu žal ni najboljši sopotnik. Romantična ideja uspešnega turizma na Goričkem je nekaj, česar razsežnosti se ne zavedamo. Najprej pridejo zasebni apartmaji, potem majhni butični hoteli, golf igrišča, na koncu pa vstopnine v vsak vaški jarek. A zdaj razumete, zakaj nekateri nočemo turizma v lastnem okolju?
