Epidemija koronavirusa se nas je vseh dotaknila veliko bolj, kot smo si še pred tedni lahko predstavljali. Šlo je za še enega od številnih izbruhov tam nekje v Aziji, daleč od nas, ki smo ob poslavljajoči se zimi z mislimi verjetno že bili nekje ob Jadranskem morju. Pa ne gre samo za to, da nam je epidemija prekrižala kratkoročne načrte. Dala nam je misliti o nekaterih temeljnih vprašanjih sodobnega časa, o stvareh, ki smo jih imeli za samoumevne in nespremenljive. Najprej se je pokazalo, kako nebogljeni smo v resnici pripadniki »supermarket« generacije. Tistih, ki so o pomenu samooskrbe ozaveščeni toliko, da sami pridelujejo hrano ali celo redijo živali, je še vedno malo. Saj doslej tudi ni bilo potrebe po kakršnih koli večjih zalogah, bolj smotrno je bilo kupovati sproti. Predstavljajmo si, da bi se razmere zaostrile do te mere, da bi trgovskim verigam zmanjkalo blaga ali da bi se začele naglo prazniti kašče državnih blagovnih rezerv. Naj si to priznamo ali ne, sodoben človek je v veliki večini primerov popolnoma nesposoben preživetja, če ne more hrane vzeti s trgovske police ali iz domače shrambe. Čeprav je Pomurje pregovorno kmetijska regija, je tudi večina tukajšnjih vaških gospodinjstev prevzela urbani način življenja, supermarketi pa se odpirajo tudi na podeželju. Vsekakor se v času krize pokaže, da se lahko za lastno oskrbo v prvi vrsti zanesemo na domače kmete, kar je dobro izhodišče tudi za naše nadaljnje potrošniško vedenje in spoštovanje domačih pridelovalcev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vlada podprla rekonstrukcijo ljutomerskega zdravstvenega doma
Na sejah vladnih odborov je vlada v veljavni načrt razvojnih programov 2024–2027 uvrstila več novih projektov.
Zaradi epidemije se odpira tudi marsikatero vprašanje našega dojemanja vloge države, saj se večina mlajših Pomurcev ne spomni časov izrednih razmer, zaradi katerih bi bila omejena svoboda gibanja in združevanja ter prepovedane številne dejavnosti, od trgovskih in storitvenih do kulturnih. Prav tako se v takih časih država aktivno vmeša v reševanje morebitnih pretresov na trgu, kakor je pravilno storila tudi v prej omenjenem primeru kmetijstva. V običajnih razmerah tržnega gospodarstva državo največkrat dojemamo kot birokratskega nebodigatreba, ki tako ali drugače omejuje naš razvoj. V kriznih razmerah, kot se je pokazalo, pa od nje pričakujemo, da nas s čim bolj restriktivnimi in nedvoumnimi ukrepi zaščiti. Ker je to torej za marsikoga med mlajšimi prvo in – upajmo – tudi zadnje izredno stanje v življenju, bo po koncu zanimivo videti, ali se bodo spremenila pričakovanja javnosti do države.
Kot je razvidno iz odziva ljudi, tovrstne situacije iz nas izvabijo najboljše, saj je večina Slovencev odgovornih in solidarnih, žal pa se v teh razmerah pokažejo tudi nekatere slabe plati. Nerazumljivi so bili prizori polnih lokalov in celo diskotek v času, ko vlada in stroka pozivata državljane, da se držijo doma in s tem pripomorejo k zajezitvi širjenja okužbe oziroma k počasnejši širitvi virusa, kar bi nam omogočilo, da se z nadlogo uspešno spopademo glede na naše resurse. Po drugi strani k pravilnemu razumevanju zadev ne pripomorejo niti tisti, ki so čez noč postali »facebook policaji« in na družbenih omrežjih tožarijo, kaj vse so bojda videli, in vsakogar, ki ni v parku stopil natančno tako, kot oni mislijo, da je prav, malodane označujejo za glavnega krivca za izbruh epidemije. Največkrat isti širijo napačne informacije o epidemiji ter s tem povzročajo dodatno zmedo. Marsikdo kampanjo ostani doma razume dobesedno in pričakuje, da bodo ljudje od prvega dne za več tednov zaprti med štiri stene gledali skozi okna kot v ječi, kljub temu da predstavniki zdravstvene stroke skoraj dnevno v medijih opozarjajo na pomen telesnega gibanja v času epidemije, s čimer pripomoremo tudi k zmanjšanju tesnobe v času socialne osamitve. Pomen izolacije je namreč, da se izognemu stiku z drugimi ljudmi, če ta ni nujen, ne pa da v tem času zakrnimo v lastnem stanovanju. Za kratko rekreacijo je včasih dovolj že dvorišče pred hišo ali kratek sprehod v naravo, če smo seveda zdravi in pri tem upoštevamo vsa varnostna navodila ter se izogibamo drugih. Če se bodo navodila pristojnih institucij glede tega spremenila ali bo gibanje časovno omejeno, bomo to seveda upoštevali, ne moremo pa zdaj vsi biti dežurni svetovalci za epidemijo.
Ampak nekateri spletni komentatorji so se že odločili, da bodo v teh časih še dodatno netili nestrpnost med sodržavljani, zato verjetno nima smisla polemizirati z njihovimi tezami, ki so si jih ustvarili na podlagi nerazumevanja in strahu. Tako so pred dnevi znali povedati, da so za okužbe krivi preplačani zdravniki, ki se »frajerišejo« na smučiščih v Italiji, domov pa obubožani raji nosijo smrtonosne viruse. Drugi dan so bili za epidemijo že krivi vsi, ki hodijo na smučanje, čeprav Italije še videli niso. Vozniki električnih skirojev se lahko za trenutek oddahnejo, trenutno sta najbolj osovraženi skupini v državi kofetkarji in smučarji. Resnica pa je seveda tista stara, da smo po bitki lahko vsi generali in da nihče, ki se je okužil, tega ni storil namenoma, da bi virus prenesel rojakom. Do njih je treba biti strpen in jim želeti čimprejšnje okrevanje, saj smo lahko jutri na njihovem mestu mi, v vsakem primeru pa bomo morali še naprej skupaj živeti, ko bo epidemija minila in se bodo ljudje pozdravili. Več naredijo tisti, ki kanale na družbenih omrežjih izkoristijo za to, da dajo dober zgled s svojo zgodbo o tem, kako preživljajo ta čas negotovosti sami ali v krogu družine. Dnevi izolacije so se šele začeli in vsak dan bo težji, zato bodimo odgovorni in upajmo, da ostanemo zdravi, tako telesno kot mentalno.