Kolumna: Vlak Murska Sobota

Pisatelj Lev Tolstoj je zadnje dni svojega življenja preživel na železniški postaji Astapovo. Neke poznojesenske noči je, že hudo bolan in zavračujoč svoje plemiško življenje, zapustil ženo Sonjo, ki mu je v letih težkega skupnega življenja večkrat lastnoročno prepisala Vojno in mir in rodila trinajst otrok ter se s kočijo odpravil na železniško postajo in si kupil vozovnico za 3. razred v smeri proti samostanu Optinu. Ženi je v poslovilnem pismu napisal, da počne tisto, kar starci v njegovih letih običajno storijo: zapustil je posvetno življenje, da bi zadnje dni prebil v samoti in tišini.

Ne enega ne drugega ni našel na želežniški postaji v Astapovem, kjer se je znašel na poti proti Rostovu na Donu. Okoli postaje, kjer se je po celodnevnem potovanju izkrcal od pljučnice že povsem oslabljeni pisatelj, se je zbralo na tisoče radovednežev, vohunov in novinarjev. Tolstojev beg od doma so spremljali tudi svetovni mediji, ki so senzacionalistične vesti o zadnjih dneh pisateljske zvezde sporočali redakcijam po vsem svetu.

Na fotografijah, ki so jih pred 110 leti posneli pred stavbo železniške postaje, vidimo ženo Sofijo, ki skozi okno opazuje umirajočega pisatelja, h kateremu je Tolstojevi privrženci ne spustijo skoraj do zadnjega.
Po dobrem stoletju stavba astapovske železniške postaje, po fotografijah sodeč, še stoji. Visoka okna na opečnati fasadi nekam prevelike dvonadstropne stavbe sredi ruske zasnežene ravnine, položena ob tire, ki vodijo »od nekje do nekoč«.
Železniške postaje nosijo v sebi bolečino prehodnosti. Trdo grajene stavbe morajo biti odporne na tresljaje vlakov, ki dnevno drdrajo mimo.

Klopi v čakalnicah in ob peronih so zlizane od stoletij posedanja in čakanja. Koliko slovesov je šlo čez njihovo leseno nedrje, kolikokrat se je utrujeno telo dvignilo v pričakovanju, koliko presedanj in neodločnosti pred odhodom, pa koliko neučakanosti.
Pred časom sem v poznih večernih urah globoko ledene zime čakala na vlak na železniški postaji jugozahodnega slovenskega mesta. Zdelo se je, da je potovanje z vlakom tudi potovanje v času. Prepišna arhitektura čakalnice je z vsako svojo podrobnostjo sporočala, da je stavba prehodna, pa vendar nudi neko zasilno zatočišče čakajočemu. V dobrih petdesetih kilometrih do Ljubljane je vlak presekal zimsko pokrajino in jo povezal. Tračnice, položene po pokrajini, jo resda zaznamujejo, vendar se država čuti povezana, če je dobro prepredena z javnim prevozom, ki na simbolni ravni »prešije« pokrajino.

Ko se prepustiš vodenju tirov, najdeš trenutke miru. Mehkoba prehoda čez Muro, ko se ravnina razpre v megličasti milini in se odpirajo pogledi, ki z asfalta ostanejo neuzrti, odtehta negotovost v Pragerskem.

Evropske države imajo precej hitrejše vlake. Berem, da sosednje države vlagajo v izboljšanje železniške infrastrukture, v Avstriji polagajo nove železniške tire v smeri sever–jug, da bi državo povezali z jadranskimi pristanišči in južno Evropo, po Italiji potuješ s hitrimi »rdečimi« in »srebrnimi puščicami«, v rodno Prekmurje pa se vsakič znova vozim nedoločeno količino časa …
Saj ne rečem, na neki način je ves čas na vlaku podarjen: ko se prepustiš vodenju tirov, najdeš trenutke miru. Mehkoba prehoda čez Muro, ko se ravnina razpre v megličasti milini in se odpirajo pogledi, ki z asfalta ostanejo neuzrti, odtehta negotovost v Pragerskem, ali bo nadomestni prevoz in koliko zamude se obeta.
James Joyce je nekoč pomotoma izstopil na ljubljanski železniški postaji, in tega se še danes spominjamo. Pisatelji potujejo po tračnicah.

Ko sem nazadnje na murskosoboški postaji čakala na vlak, je bila izkušnja drugačna. Peron je kromiran in svetleč. Zdaj je tehnološka revolucija vstopila tudi v svet nakupov vozovnic za vlak; moč jih je kupiti na spletu in tudi preko aplikacije.
Kdo ve, ali nas bo vlak ponesel tudi v nove čase …