vestnik

(KOLUMNA) "Ključno poslanstvo ženske ni, ne sme in ne more biti zgolj to, da je reprodukcijsko sredstvo"

Damjana Nemeš, 9. 9. 2022
Katarina Keček
Otroci
Aktualno

Letošnji dopust sem po kar nekaj letih preživela povsem ležerno. Moja edina skrb je bila najti prost ležalnik na plaži ali ob bazenu ter nato brezskrbno uživati v vodi in ob njej, z vmesnimi premori za sladoled, kosilo in hladno pijačo.

Čeprav imam raje aktivne počitnice, na katerih se poleg zgoraj naštetega grem pravega turista, ki želi odkriti in videti čim več znamenitosti ter preizkusiti čim več aktivnosti, moram priznati, da je bil tudi takšen odklop več kot dobrodošel. Čeprav bi lahko nergala zaradi hladne vode in urejenosti nekaterih delov plaže, sem vse to sprejela tako, kot je pač bilo, saj na vse skupaj nisem imela vpliva. Me je pa zelo zmotila neka druga stvar. Vedenje velike večine otrok, ki so bili s starši gostje hotela, kjer sem tudi sama preživela nekaj dopustniških dni.
Naj razčistim takoj na začetku. Rada sem v družbi otrok, z njimi se dobro razumem in jih imam rada, prav tako razumem njihovo razposajenost, saj smo bili kot otroci verjetno vsi podobni. Nikakor pa ne morem sprejeti tega, kako neubogljivi in neposlušni so lahko ter koliko hrupa in vreščanja povzročijo, kadar v trenutku ne dobijo tistega, kar si zaželijo oziroma kadar niso v središču pozornosti.

Ker sama še nimam otrok, me bo verjetno marsikateri starš, ki bo to bral, »napadal«, da nimam pravice soditi o vzgoji otrok in o otroškem vedenju. Žal pa ne morem mimo tega, da so velikokrat za otrokovo vedenje krivi ravno starši.

Naj navedem primer z dopusta. V hotelu, kjer sva s prijateljico preživeli en teden, je bilo veliko družin z otroki različnih starosti, takšnimi, ki so šteli le nekaj let, do takšnih, ki so bili v višjih razredih osnovne šole. Vedenje večine pri zajtrkih in večerjah je bilo milo rečeno nedopustno. Poleg tega da so si večinoma sami nalagali hrano na krožnike, ki se je nato skoraj niso dotaknili ali pa so jo kar metali po mizi ali tleh, je bilo tudi ogromno kričanja, vstajanja od mize in tekanja po jedilnici. Starši so jih ob tem le nemo opazovali in jih večinoma niso niti z besedo opozorili na neprimerno vedenje. Kadar je bilo tudi njim preveč, so otrokom v roke porinili svoj mobilni telefon in jih tako za nekaj časa zaposlili.

starši-otroci
Profimedia
Za otrokovo vedenje so velikokrat krivi ravno starši.

Tudi dogajanje ob bazenu je bilo podobno. Kričanje, skakanje v vodo, škropljenje vsenaokrog, ne glede na to, ali je kdo plaval mimo ali je ležal na ležalniku ob bazenu, pri tem pa je zanimivo, da so se tudi starši vedli podobno. Vemo, da zgledi vlečejo, otroci pa so odlični posnemovalci, zato je pomembno, da jim damo dober material za posnemanje. Kot rečeno, ne nasprotujem otroški radoživosti, veselju, igranju in zabavi, prav tako razumem, da ne more noben posameznik, še najmanj otroci, sedeti pri miru in ubogati vsega, kar mu kdo naroči. Vendar pa morajo biti meje otrokom postavljene. Če teh ni in če otrok nima vcepljenih osnovnih manir, žal od njega drugega ne moremo pričakovati.

zarubljeni otroci
Zarja Jana
Vemo, da zgledi vlečejo, otroci pa so odlični posnemovalci, zato je pomembno, da jim damo dober material za posnemanje.

Po drugi strani velikokrat slišim od ljudi, ki imajo otroke, koliko bolj stresno je zaradi tega njihovo življenje, v isti sapi pa me prepričujejo, da moram imeti otroke in da sem pri teh letih že tako ali tako prepozna, če želite, prestara, ker nimam še nobenega. Tudi tega ne morem sprejeti tako zlahka. Vsak se namreč sam odloči, kakšno bo njegovo življenje ter ali in kdaj mu ga bodo obogatili otroci. Govorjenja, da imajo zaradi otrok več stresa, ne morem sprejeti. Odločitev o tem pomembnem koraku v življenju so, vsaj upam, sprejeli sami in brez prisile. Še vseeno pa trdim, da ključno poslanstvo ženske (pa tudi moškega) ni, ne sme in ne more biti zgolj to, da je reprodukcijsko sredstvo. Tudi brez otrok lahko namreč z dobrimi deli, s pomočjo drugim in s svojim načinom življenja vsak pusti poseben pečat na tem svetu.