vestnik

(KOLUMNA) Vsak je junak svojega romana

Valentina Smej Novak, 12. 7. 2021
profimedia
Poletje je tisti čas, kot je rekel osnovnošelec, “ko pozabiš, kateri dan v tednu je.
Aktualno

Poletje se začne, ko je na vrtu rdeč prvi paradižnik. Ko maturanti odpišejo zadnjo polo razvlečene mature in opravijo zadnji ustni zagovor. Pravo poletje se začne, ko mame zaradi vročine ne težijo več, da je treba takoj sleči mokre kopalke. Ko se ob cesti pojavijo plakati za nove okuse sladoleda. Ko vidimo prvi kombajn. Ko te prvič opeče po vratu, če kolesariš v trgovino. Ko se sladoled v škufki stopi, še preden ti ga uspe polizati. Najbolj pravo poletje je takrat, ko se ob popoldnevih pobirajo slive, ki so prezrele popadale po tleh. Najbolj pravo je takrat, ko popoldan zajame globoka migetajoča tišina, ki rumeno razbeljena leži nad pokrajino.

Ampak najbolj pravo poletje je zmeraj – spomin. Na tisti čas, ko stopimo iz ojnic šole, službe in opravkov, jutranje naglice v poltemi in neonsko osvetljenih učilnic in ko se čas stopi v amalgam neoblikovanega prostega časa, obsijanega s sinjino svetlega jutra. Poletje je tisti čas, kot je rekel osnovnošolec, »ko pozabiš, kateri dan v tednu je«. Takšna so vsaj poletja v otroštvu. Nestrukturirana dva meseca, kot zanalašč podaljšana še vsak z enaintridesetim dnevom. Poletja so polna dogodivščin: potovanja, zaljubljenosti in prijateljstva se začenjajo in napletejo poleti. Leto se sicer koledarsko prelomi in začne na novo med decembrom in januarjem, toda zares ga odloči poletje. Prekmurski jezik sploh ne dopušča dvoma: leto in leto, to je en in isti izraz. Kot otrok nikoli nisem razumela, ali kleti pomeni pač samo čez eno leto, torej ob letu osorej, ali pomeni naslednje poletje.

Vroče poletje v ravninski pokrajini nekje na severu Italije je prizorišče kultnega filma današnjih generacij, Guadagninovega Pokliči me po svojem imenu, in usodno poletje, ki je za zmeraj zaznamovalo odraščanje Tronda v švedskem romanu Konje krast, je bilo stokrat premleto tudi v letošnjih maturantskih esejih. Vsem tem zgodbam pogosto pripisujejo generacijski pomen: to naj bi bile zgodbe, ki so odsev generacij, ki so jih s svojimi besedami pomagale izoblikovati in vzpostaviti, in nam odstrejo pogled na svet.

Ne glede na to, ali se protagonisti teh zgodb, romanov in filmov, s kolesi podijo po vročih prašnih cestah Italije, po planjavah Švedske ali med polji daljnega ameriškega juga, vse zgodbe poletja neke mladosti imajo veliko skupnega. V njih vsak prepozna tudi okruške svojih poletij. Okruške svoje zgodbe, vsega tistega, kar je zaznamovalo samo njegovo minljivo mladost in kar je formiralo generacije, ki so se izvalile iz teh poletij.

plaža, poletje, počitnice
profimedia
Poletje je tisti čas, kot je rekel osnovnošelec, “ko pozabiš, kateri dan v tednu je. Foto Profimedia

Kot vsako pred njim se je tudi tisto poletje pred tridesetimi leti v Soboti začelo s počitnicami. Prvimi gimnazijskimi. Spomnim se najprej letal, ki so v nizkem preletu zasula mesto z letaki v polomljeno trdi slovenščini. »Vsak odpor bo zlomljen,« se je z grožnjo končalo besedilo. »Pusti to, ne pobiraj,« je rekla mama. Potem se je čez nekaj ur blok zatresel. Bombardirajo, so zavpile ženske na sosednjih balkonih. Tam za kopališčem so padle bombe. Po tistem poletju se je zdelo, da bo poslej marsikaj drugače.

Toda po vsakem poletju nastopi tisto navadno leto. In tudi tistemu poletju je sledilo trideset poletij, toda tudi trideset siceršnjih let. Let, ko se pač delajo koraki naprej in nazaj, let, ko se odrašča. Naša generacija je odraščala in se osamosvajala hkrati z državo, oboji smo vstopali na svojo lastno pot, še nikoli prej prehojeno. Meje, ki so iz naše pokrajine zaradi široke ravnine zmeraj delovale odprto, so bile po tistem poletju videti še bolj nepomembne, svet je vabil in obljubljal. Danes jih štejemo trideset poletij več. Prej ali slej se v življenju oziramo nazaj in presojamo, ali smo izpolnili obljube, ki smo jih nekoč dajali svetu in sebi. Trideset let je ob vseh dosežkih zmeraj tudi trideset let kompromisov in spremenjenih načrtov.

Spet bo napočilo poletje. Če smo se česa naučili lansko poletje, je to, da bo jeseni verjetno vse drugače. Zadnjih nekaj let se je spet dvignilo vse več mej. Zvijačnost uma, ki naj bi po mnenju filozofov usmerjala razvoj zgodovinskih dogodkov, je poskrbela, da so se meje iz takšnih ali drugačnih vzrokov v zadnjih letih spet vzpostavile in za nekaj časa celo tesno zaprle.

Vse poletne zgodbe o odraščanju, ki jih slavimo kot »generacijske«, pa nam govorijo tudi o tem, da je, ne glede na zgodovinski trenutek, ki jo omejuje in določa, realnost vsakega posameznika predvsem osebna zgodba, zgodba človeških hrepenenj in ravnanj. Svoboda je zmeraj v glavnem junaku poletne zgodbe: kajti vsak je junak svojega romana. Čeprav nam skušajo danes predstaviti politično kot edino realnost, ki naj nas določa, naj ne odloča namesto nas. Pred tridesetimi leti smo res bili vsi del istega zgodovinskega trenutka, enotni v odločenosti za svojo državo, toda prav v imenu tega, ker smo si želeli več različnih, več svojih osebnih, edinstvenih zgodb.