vestnik

(KOLUMNA) Vsi smo enako krvavi pod kožo

Damjana Nemeš, 6. 10. 2022
Sonček PDCP Murska Sobota
Vsako leto 6. oktobra v več kot sto državah po svetu zaznamujemo svetovni dan cerebralne paralize, ki je ena od oblik invalidnosti.
Aktualno

Prav vsi na tem svetu smo enako krvavi pod kožo in prav vsi bi morali imeti enake pravice in dolžnosti v primerjavi z drugimi. Žal vemo, da je biti drugačen v družbi še vedno predmet številnih razprav, včasih bi celo lahko rekli, da je biti drugačen še vedno nesprejemljivo.

Vsako leto 6. oktobra v več kot sto državah po svetu zaznamujemo svetovni dan cerebralne paralize, ki je ena od oblik invalidnosti. Namen globalne kampanje, katere prepoznavna barva je zelena, je graditi podporo ljudem s tem stanjem in spodbujati skupnost, da je do oseb s cerebralno paralizo bolj sprejemajoča. Informirana in ozaveščena javnost je veliko bolj odprta in tolerantna do ljudi s posebnimi potrebami ali do tako imenovanih drugačnih, kot jih radi imenujemo, ki na ta način postanejo v družbi tudi bolj enakopravni.
Izraz drugačen sama nerada uporabljam, saj se mi nikakor ne zdi primeren za opis stanja ljudi z nekim zdravstvenim stanjem ali ljudi, ki se s spremembo vizualne podobe preprosto odločijo biti drugačni. Prav vsi na tem svetu smo enako krvavi pod kožo in prav vsi bi morali imeti enake pravice in dolžnosti v primerjavi z drugimi. Žal vemo, da je biti drugačen v družbi še vedno predmet številnih razprav, včasih bi celo lahko rekli, da je biti drugačen še vedno nesprejemljivo. Naša družba, za katero tako zelo radi rečemo, da je napredna, izobražena, tehnološko močno razvita, še vedno velikokrat le s težavo sprejema tiste, ki izstopajo, najsi bodo to istospolno usmerjeni, pripadniki različnih etničnih skupin ali invalidi. Nikakor ni moj namen posploševati tega na celotno družbo, vendar velikokrat ravno izjeme potrjujejo pravilo.
O tem, s kakšnim začudenjem ali izbuljenimi očmi marsikdo gleda osebo s posebnimi potrebami, lahko povem veliko, saj sem temu neposredno velikokrat priča. Imam sestro, ki je pri porodu utrpela poškodbo možganov, posledica česar je cerebralna paraliza, zaradi tega je njena hoja bolj okorna, ravnotežje pa bolj krhko. O odgovornosti zdravstvenega osebja za njeno stanje ne bom pisala, se pa želim dotakniti odnosa posameznikov do takšnih ljudi. Kadar koli in kamor koli se s sestro odpravimo, najsi bo to v trgovino, na družinsko kosilo ali kakšen drug dogodek, smo skoraj vsakokrat deležni pogledov nekaterih ljudi, ki jih običajno spremljata šepetanje in kazanje s prstom na sestro. Če bi to nekako še lahko spregledala, pa nikakor ne morem preslišati, ko začne kdo govoriti, kako uboga je zaradi svojega stanja in kako zelo se jim zaradi tega smili.

Zame osebno je pomilovanje invalidov ali oseb s posebnimi potrebami popolnoma neprimerno in eden najgrših možnih občutkov, ki jih lahko do njih izrazimo ali imamo. S tem nanje ne gledamo kot na enakovredne sebi, kot na nekoga, ki lahko družbi kljub svojemu stanju veliko da, ampak le kot na nekoga, ki potrebuje našo pomoč in je odvisen od drugih. Velika je namreč razlika med sočutjem in pomilovanjem. 

Vem, težko je razumeti in si predstavljati vsakodnevno življenje invalidov in njihove »boje«, da naredijo to, kar je nam »normalnim« povsem enostavno, sploh če z njimi nimaš neposrednih izkušenj. Naključni opazovalec si tudi težko predstavlja, kako je najbližjim teh oseb. Vseeno pa ob poplavi informacij v javnosti, ob vsem mogočem ozaveščanju po različnih kanalih, ob vseh aktivnostih, ki jih izvajajo različna društva in organizacije, zelo težko razumem neprimerno vedenje nekaterih do invalidov. Naj navedem primer. Sošolec s študija, s katerim sva v teh letih postala tudi zelo dobra prijatelja, se je pred nekaj leti želel vpisati na še en dodiplomski študij na pedagoški fakulteti. Seveda je mislil, da bo vpis potekal gladko in da bo lahko do 1. oktobra, ko bi se začela predavanja, vse odmislil in užival v študijskih počitnicah. Vendar se je motil. Vpis so mu namreč pristojni na fakulteti onemogočali z besedami, da zaradi svoje invalidnosti na njihovi fakulteti ne more študirati, saj ne bo mogel opraviti niti prakse, kaj šele da bi se kasneje kot invalid kje zaposlil. Ko smo se kasneje pogovarjali o tem dogodku, ki je v današnjem času popolnoma nesprejemljiv, nobeden od prisotnih ni mogel verjeti njegovim besedam. Neverjetno se zdi, da lahko tako ravna ustanova, ki med drugim izobražuje inkluzivne pedagoge, torej tiste, ki si kasneje najpogosteje služijo kruh ravno z delom z ljudmi s posebnimi potrebami. Kdo, če ne stroka, bo v prvi vrsti pomagal invalidom premagovati mostove in ovire v družbi? Morda zaradi sestre vse to doživljam bolj osebno kot nekdo, ki nima z invalidi vsakodnevnega stika. Vseeno pa sem trdno prepričana, da bi moral v možganih vsakega od nas, ki se imamo za tako zelo pametne in vsemogočne, delovati vsaj en zdrav košček, ki bi ta naš večvrednostni kompleks zatrl v kali.