vestnik

(KOLUMNA) Vsi smo Mirela

Norma Bale, 15. 5. 2022
N1
Mirela Čavajda
Aktualno

Splav in pravica do lastnega telesa in razpolaganja z njim je sicer tema, ki je izjemno pripravna, kadar mora politika kanalizirati bes ljudstva in njegovo pozornost preusmeriti od tem, za katere ne želi, da bi bile predmet ljudske obravnave. O splavu imamo pač vsi svoje mnenje.

Mirela je stara 39 let, po narodnosti je Hrvatica in je mati enega otroka. Noseča je drugič in želi opraviti splav, za katerega pa na Hrvaškem ne dobi dovoljenja. V 24. tednu so zdravniki na plodu odkrili tako hud možganski tumor, da otrok skorajda nima možnosti za preživetje, če pa že preživi, bo zgolj vegetiral. Da bi Mirela otroku in sebi prihranila bolečine, želi splaviti. A ne sme. Zakonodaja namreč določa, da je splav po desetem tednu možen zgolj na podlagi dovoljenja strokovne komisije. Za Mirelin primer je komisijo imenoval sam minister Vili Beroš, ta pa je Mireli dala negativno mnenje. Še prej so jo zavrnile vse bolnišnice, v katerih je iskala pomoč. V agoniji se je nato po pomoč obrnila na sosednjo državo Slovenijo, kjer ji je etična komisija postopek odobrila in v kateri je bila sprejeta, kot pravi, »humano in toplo«, po poročanju hrvaškega Indexa pa je slovenska izkušnja kot »nebo in zemlja« v primerjavi z izkušnjo v domovini. V ljubljanskem kliničnem centru čaka na postopek, ki jo bo stal okoli pet tisoč evrov, in v obeh državah so se že sprožile akcije zbiranja finančne pomoči.

Novinar Indexa, ki je z nesrečno Mirelo opravil intervju, se sprašuje, kako je mogoče, da bo postopek v Sloveniji opravljen tako urgentno, na Hrvaškem pa je bil prepovedan. Tudi v Sloveniji mora splav po desetem tednu namreč odobriti strokovna komisija. Odgovor novinar najde v raziskavi iz leta 2021, ki je evropske države razvrstila glede na postopke, zdravstvene storitve in informacije, povezane s prekinitvijo nosečnosti. Hrvaška se je z Belorusijo, Albanijo in Srbijo znašla na 34. mestu. Medtem ko je Slovenija dosegla 66 odstotkov in se umestila na 19. mesto. Čisto pri vrhu so Švedska in druge severne države. Novinar navaja podatek, da se na Hrvaškem okoli 60 odstotkov zdravnikov sklicuje na ugovor vesti, medtem ko naj bi bilo takih zdravnikov v Sloveniji okoli tri odstotke. A pritihotapi se vprašanje, kdaj in na podlagi česa se v strokovni javnosti pojavi tako visok odstotek ugovora vesti, zaradi katerega strokovno izobražen zdravstveni kader ne opravlja splavov. Je to vpliv Cerkve in vladajoče konservativne struje, ki ob koncu dneva nameščata vodstvene piramide, režeta finančno torto in vplivata na objave v medijih, ki so, če niso v službi politike in Cerkve, zadnji braniki demokracije?

Splav in pravica do lastnega telesa in razpolaganja z njim je sicer tema, ki je izjemno pripravna, kadar mora politika kanalizirati bes ljudstva in njegovo pozornost preusmeriti od tem, za katere ne želi, da bi bile predmet ljudske obravnave. O splavu imamo pač vsi svoje mnenje. Še najbolj glasni so običajno tisti, ki nikoli niso imeli maternice in jajčnikov in niso nikoli ovulirali, najbolj pa v pekel ženske, ki se znajdejo v globoki čustveni in fizični stiski, pošiljajo oni, ki se še v stoletjih ne bodo mogli dovolj pokesati za zlorabe in hudodelstva, ki so jih storili v imenu svoje resnice, in se bodo, če je kaj pravice v onstranstvu, zataknili vsaj v vicah. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je v Sloveniji zagotovljena z ustavo, vendar se uradna Katoliška cerkev s tem ne strinja, saj zavrača tako splav kakor tudi vse oblike kontracepcije. V primeru zavrnitve splava so najbolj prizadete ženske iz nižjih in posredno večinskih družbenih slojev. In bolj kot je družba patriarhalna, manj imajo ženske nadzor nad lastnimi telesi in posledično je več ilegalnih splavov.

Gledano historično, se je vrednotenje nadzora rojstva otrok, pravice do splava in možnosti razveze zakonske zveze spreminjalo skladno z razvojem družbe in je v veliki meri rezultat feminističnih prizadevanj. A ko berem o Mireli, se mi zdi, da se družba, v kateri živim, v resnici ni razvila nikamor in da na žensko še zmerom gleda kot na telo za rojevanje in jo vrednoti skozi njen reprodukcijski koeficient. Le kako bi bilo, če bi narava naredila tako, da bi rojevali tudi moški? Bi rojevali za vsako ceno? Tudi če bi bili posiljeni? Brezdomni in pod robom preživetja? Kljub vedenju, da porod ogroža njihovo življenje? Bi? Po napovedih bo nova vlada več pomembnih političnih funkcij razdelila med ženske. Se vendarle primikamo k Švedski?