Če se pogovarjam s svojim genetskim podaljškom (beri s svojimi otroki), me ti vedno prepričujejo, da je vse, kar se dogaja na svetu, zgolj evolucija in da tako mora biti, tudi če stvari navidezno ne gredo v pravo smer. Recimo, da jim verjamem. Toda nekaj dogodkov mi kljub temu ne da miru. Pred dnevi sem zasledil informacijo, da smo v vesolje poslali Nasin najsodobnejši vesoljski teleskop, po imenu James Webb, ki bo med drugim iskal planete zunaj našega osončja, torej eksoplanete, kjer bi človek lahko (pre)živel.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Pojdimo po vrsti. Verjetno je malo takih, ki ne bi kdaj pogledali v nebo in se vprašali, kaj je tam zgoraj, kje je konec, kako daleč je in podobno. Kot odgovor na ta vprašanja nas astronomi pogosto seznanjajo z novimi odkritji in neredko sporočajo, da so odkrili galaksijo, kjer je planet, ki bi bil morda primeren za človeško življenje. Ne morem si kaj, da se ob takih informacijah ne bi vprašal, komu lažejo oziroma komu take informacije pomagajo. V vidnem vesolju je menda 2000 milijard galaksij. Povsem sem prepričan, da je na kakšnem planetu v kateri od teh galaksij tudi življenje, z razmerami za preživetje tamkajšnjih živih bitij.
Toda najti planet, kjer bo temperatura med minus 40 in plus 50 stopinjami Celzija, kjer bo sestava tal takšna, kot je naša, kjer bo voda, kjer bo zračni tlak takšen kot pri nas in bo v sestavi atmosfere 78 odstotkov dušika, 21 odstotkov kisika, odstotek argona in še drugih plinov v majhnih promilih, ne, tega ne bomo našli. Če ob tem moramo najti še primerno zračno vlago, oblake, dan pa mora imeti 24 ur, je možnost, da nam bo uspelo, nična. In seveda smo sedaj še na planetu zemlja in do našega novega domovanja moramo priti.
Zdaj že vemo, da na nobenem od planetov v našem osončju ne bomo živeli. Naša notranja soseda Venera (Venera je zvezda Danica) ima 465 stopinj Celzija, zunanji Mars pa od minus 133 do plus 27 stopinj Celzija. Torej smo ju izbrisali, čeprav sem pred dnevi slišal novico, da eden od pregrešno bogatih zemljanov razmišlja, da bo na Marsu zgradil človeško bazo. Res me zanima, kaj bo tam počel. Kam bo peljal psa na sprehod? Na katero drevo se bo »poscal« ta pes? Kam bo šel na kavo in kam bodo tam živeči ljudje hodili v službo in s čim se bodo hranili? In to je zgolj peščica vprašanj. Če pomislim, da je isti gospod dejal, da bi v vesolje rad poslal kar 12000 satelitov, in se danes gre vesoljski turizem, lahko le povem, da pamet in denar ne gresta vedno z roko v roki.
Poglejmo še dalje. Astronomi nam ponujajo informacijo, da je najbližji planet z možnostjo naselitve že v nam najbližji, sosednji Andromedini galaksiji, ki pa je od nas oddaljena »vsega« 2,36 svetlobnega leta. Mala malica, kaj? Z raketo sedanjih hitrosti bi do tja potovali nekaj več kot 1000 let. Torej bi za pot v drugo galaksijo morali biti globoko zamrznjeni, saj ni realno, da bi se na poti »tja gor« tudi razmnoževali. Torej tudi ta možnost odpade. Zakaj nam potem sploh astronomi ponujajo te informacije, ko vendar niso realne? Čudno, saj gre pretežno za fizike, ki so vendar vredni zaupanja. No ja. Je pa res, da so naredili tudi atomsko bombo.
Če torej potegnemo črto, lahko sklenemo, da bomo vso srečo in nesrečo, vse veselje in žalost, vse zaljubljenosti, zabave in druge neumnosti morali doživeti tu, na našem in na nam edinem planetu, zemlji. Tu se bomo hranili, se razmnoževali, dopustovali, se bojevali ... Tu in nikjer drugje! Tudi če nam obljubljajo še tako hiter razvoj vesoljske tehnologije, nam je sojen samo ta planet. In zato se vedno znova sprašujem, zakaj smo tako mačehovski do njega. Kdo nam je dal pravico, da zanamcem krojimo usodo? Zakaj se ne streznimo niti sedaj, ko že vemo, da smo hudo zavozili? Morda pa je celo dobro, da se ne bomo nikoli selili v drugo galaksijo. Če pogledamo, kaj smo naredili iz tega planeta, je realno pričakovati, da bi tudi tam počeli same pi...