vestnik

(KOLUMNA) Zakoj Goričanci pigejo vino?

Matej Fišer, 7. 9. 2021
Adriana Gašpar
Tudi po stotih letih del Goričkega nima vodovoda.
Aktualno

Zakoj Goričanci pigejo vino? Zatou, ka nemajo vodovoda. Kako preprosto, bi rekli. Ljudje se sčasoma prilagodijo in si življenje karseda olajšajo. Tako bi morala imeti tudi policija nekaj več razumevanja do tega sociološkega pojava in deliti nekaj več odpustkov tistim, ki živijo na območju brez vodovoda.

Pred tedni je bila v Beltincih proslava, na kateri je bila zbrana slovenska politična smetana. Tovrstnih proslav smo sicer že nekoliko naveličani, vendar si posameznik lahko naredi stvar zanimivo, če jo posluša nekoliko drugače. Recimo, da pozabimo, da so govorili o obletnici priključitve Prekmurja, ampak celo stvar poslušamo v kontekstu goričkega vodovoda. Vsekakor se lahko strinjamo z besedami škofa Petra Štumpfa, ki jih je izrekel v prispevku za Televizijo Slovenija, da »je toliko bolj pomembno za nas kot Slovence, Madžare, Hrvate in tudi Nemce, da v bodočnosti poskušamo še ustvariti dodatne priložnosti za medsebojno sodelovanje, sožitje in seveda tudi za podobna praznovanja, kot smo jih bili deležni danes«. Ali pa z besedami predsednika Boruta Pahorja, ki je dejal: »Zdi se, da bomo že jeseni znova na neki novi človeški, socialni in tudi politični preizkušnji. Vse bo lažje, če se bomo poslušali in slišali in če bomo skozi dialog skupaj iskali najboljše rešitve.« Misel nadaljuje z besedami, da je »misel, da nekdo lahko uspe samo, če je drugi poražen, najbolj skrb vzbujajoča utvara tega težkega časa«. Če kdo, se z izrečenimi besedami najbolj strinjajo prebivalci Goričkega, ki so brez vodovoda. Da ne pozabimo.

Piše se leto 2021. To je več kot sto let po tem, ko je bilo Prekmurje na podlagi trianonske pogodbe priključeno Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Več kot sto let in Goričko še nima vodovoda.

Na proslavi se je govorilo še veliko več, kar bi prav tako lahko povezali z goričkim vodovodom, vendar od teh modrih besed Goričanci nimajo praktično nič.

scotland-2647221_1920
Pixabay
Dokler Nessie ne bo nihče videl, bodo lokalni prebivalci od tega živeli, prodajali spominke, kosila in turistične ture. Če kdo, si prav ti ne želijo, da se Nessi res pojavi, ker bo to konec njihove zgodbe.

Pred leti smo se nekaj časa potikali po Škotskem. Gre za izjemno zanimivo državo, ki je prepoznavna po štirih izdelkih. Viski, losos, angus in škotski karo so stvari, v katerih so Škoti najboljši na svetu. Ena največjih znamenitosti pa je pošast, ki naj bi prebivala v jezeru Loch Ness. Pošast Nessi, ki menda prebiva v tem jezeru, je tisto, v kar Škoti verujejo stoodstotno. Ob jezeru je postavljen turističnoinformacijski center in vsaka lokalna gostilna ali trgovinica s spominki živi od mita o tej pošasti. Od leta 1933, ko se je nekomu prvič prikazala, do danes, še trdneje pa se je vera v Nessie usidrala s pojavom tako imenovanega množičnega turizma. Gremo na Loch Ness, ker po verovanjih obstaja možnost, da bomo videli Nessie. Neverujoči in tisti, ki se jih označuje z brezbožniki ali celo špilferderberji, bi vsekakor dejali, da Nessie ne obstaja in da nekateri prevalijo tisoče kilometrov, da lahko stojijo ob navadnem jezeru in buljijo v prazno vodo. Tisti drugi verujoči, tisti, ki verjamejo v Nessie, pa bodo lahko preživeli kar nekaj dni ob jezeru ter ponoči in podnevi zbrano spremljali vsak premik jezerske gladine v pričakovanju, da jim Nessie pomaha. Vsekakor gre za popolno turistično izkušnjo, ki jo lahko doživiš samo tam in nikjer drugod na svetu. Špilferderberji bi spet dejali, da lahko z enako predpostavko gledaš tudi v soboško gramoznico. Lahko, samo to ni to. Dokler Nessie ne bo nihče videl, bodo lokalni prebivalci od tega živeli, prodajali spominke, kosila in turistične ture. Če kdo, si prav ti ne želijo, da se Nessi res pojavi, ker bo to konec njihove zgodbe. Konec unikatne izkušnje, ko pričakuješ, da se pošast res pojavi. In prav na tem pričakovanju temelji njihova lokalna ekonomija. Vendar so tudi pri nas priložnosti. Velikokrat je slišati, da imamo veliko stvari, ki bi jih lahko pokazali turistom, a tega ne znamo zapakirati v turistični produkt.



Turizem je pač panoga, ki vključuje veliko ljudi in virov. Gre za verigo, ki lahko v posameznem okolju prinese veliko dobrega in zaposli veliko ljudi. Zapakiraš lahko to, kar imaš, kot nas učijo Škoti, pa tudi tisto, česar nimaš. Tako je gorički vodovod lahko tudi turistični produkt. Vzpon na stolp v Lendavi prav prosi po pogledu na gorički vodovod, Expano lahko nadgradi virtualno izkušnjo na temo goričkega vodovoda, kolesarske ture ob goričkem vodovodu so vsekakor izkušnja, ki si jo posameznik zapomni. Ob vinski fontani na Kapeli poleg pogleda na gorički vodovod podoživite tudi vsakdan Goričanca, ki namesto vode pije vino. Ciljna skupina za tovrstne ture so lahko v prvi vrsti nekdanji prebivalci Juge in njihovi potomci, tisti, ki so bili udeleženci tedanjih mladinskih delovnih brigad Goričko. Ne boste verjeli, kopali so gorički vodovod. In za pohodnike obstaja največji izziv, podoben orientacijskemu lovu na lisico. Prehodijo lahko celotno Goričko v želji, da bi videli Goričanca, ki pije vodo. Prej bodo Škoti videli Nessie kot to. Kot bi rekel predsednik, je to »najbolj skrb vzbujajoča utvara tega časa«. Žal ni zgolj utvara, ampak dejstvo, da tudi po stotih letih del Goričkega nima vodovoda.

kolumna matej-fišer vodovod goričko