(KOLUMNA) Zaradi Diega smo bili boljši kot Liverpool

Ob odhodu Maradone s tega planeta so se mediji največkrat spomnili svetovnega prvenstva leta 1986 v Mehiki, na katerem je Argentina na njegovih krilih postala najboljša na zemeljski obli, sam pa je bil razglašen za najboljšega igralca. Največ pozornosti sta bila deležna njegova »božja roka«, s katero je dal zadetek Angležem, in gol, pred katerim je preigral pet angleških igralcev, na koncu pa še vratarja. Ta gol velja za najlepšega v zgodovini svetovnih prvenstev. Nekateri pravijo, da se jim ob gledanju posnetka te akcije zdi, kot da so Angleži ob Diegu samo brezvoljno tekli in ga niti niso skušali ustaviti. Ampak treba se je zavedati, da so bili to profesionalci v polni formi, ki so v svoji domovini veljali za prave frajerje.

Ravno zato, zaradi lahkote, s katero je Diego prodiral med njimi in ob tem pretekel 51 metrov, je ta zadetek toliko bolj občudovanja vreden. Po mojem mnenju je Maradona vso svojo kariero odigral v obdobju, ko so bili branilci najostrejši. To priča tudi statistika. Igral je na štirih svetovnih prvenstvih, nad njim pa je bilo narejenih skupno 152 prekrškov, kar je največ v zgodovini prvenstev. A kljub temu je dosegel na SP v Mehiki kar 53 uspešnih preigravanj (driblingov), kar pred njim in po njem ni uspelo še nikomur drugemu. Prav tako je doslej edini igralec, ki je na enem svetovnem prvenstvu dosegel najmanj pet zadetkov in imel najmanj pet asistenc za gol.   

A ravno ti grobi prekrški so bili usodni zanj na SP v Španiji leta 1982. Diego je z Argentino igral na tem prvenstvu, a se ga razen prebivalcev Argentine le malokdo spomni, saj je argentinska reprezentanca izpadla že v drugi fazi skupinskega dela po porazih z Italijo in Brazilijo. Maradono, ki je na tem prvenstvu dosegel dva gola (na tekmi z Madžarsko), so ves čas tako »masakrirali« nasprotnikovi branilci, da so mu ob koncu srečanja z Brazilijo popustili živci in je bil zaradi grobega prekrška izključen. 
Jezni pa smo bili tudi navijači Argentine iz Murske Sobote – in ni nas bilo tako malo – po porazu »gavčev« v finalu SP leta 1990 v Italiji. Odločilna je bila enajstmetrovka, ki jo je izvedel Andreas Brehme za zmago Nemčije z 1 : 0. Še danes trdim, da je bila ta najstrožja kazen popolnoma izmišljena. Na vsak način so organizatorji in še nekateri drugi želeli preprečiti Argentini, da postane prvakinja, še posebej po tem, ko je v polfinalu v »Maradonovem« Neaplju po izvajanju enajstmetrovk izločila Italijane, Diego pa je po uspešno izvedenem strelu z bele pike postal najbolj osovražena oseba na Apeninskem polotoku. V zgodovino se je zapisal tudi dogodek ob začetku finala, ko je skoraj ves stadion v Rimu žvižgal ob igranju argentinske himne, Diego pa je ob tem zmajeval z glavo in sikal »ijos de puta«, kar bi lahko v olepšani različici iz španščine prevedli kot »pasji sinovi«. 

Priložnost za delno maščevanje Nemcem – tako smo vsaj mislili argentinski navijači iz Prekmurja – je prišla že 14. julija istega leta. Takrat se je igralo tudi evropsko tekmovanje Intertoto in ne vem več, zakaj so dvoboj med ljubljansko Olimpijo in moštvom FC Berlin (nekdanji BFC Dynamo oz. Dynamo Berlin) premaknili v Mursko Soboto. V Fazaneriji se nas je tako ob drugih gledalcih zbrala manjša skupina navijačev, »oborožena« s palicami, praznimi plastenkami in drugimi staromodnimi navijaškimi rekviziti, in ves čas ob mlatenju po kovinskem delu ograje glasno navijala in vzklikala: »Olimpija, Olimpija«, »Ar-gen-ti-na, Ar-gen-ti-na«, »Ole, ole, ole, oleee, Diegoooo, Diegoooo« in pa »Was ist das, Berchtesgaden?«. To zadnje je bila aluzija na Hitlerjevo orlovo gnezdo in še danes sem nekoliko v zadregi, saj smo šele odrasli spoznali, da Dynamo Berlin ni imel nikakršne zveze z nacisti, saj je bil ustanovljen šele leta 1966. 

A najlepša stvar se je zgodila po tekmi, ki jo je dobila Olimpija z 1 : 0. Do nas je pristopil Faks (pravo ime Franc Talaber), kasnejši legendarni član Black Gringosov, danes žal že pokojni, in pohvalil naše navijanje: »Boljši ste bili kot Liverpool.« In pri tem seveda mislil na liverpoolske navijače. Ta pohvala mi še zdaj greje srce tako kot akcija Maradone in Claudia Caniggie za zmagoviti zadetek Argentine na tekmi z Brazilijo tistega poletja. Če si za Argentino, je jasno, da ne moreš biti za Brazilijo.