vestnik

(KOLUMNA) Mladi izgubljajo pomembne trenutke

Mojca Šušek, 6. 1. 2021
Zarja Jana
Ker so otroci odrezani od šole v živo, so mnogi prepuščeni samim sebi, svojim skrbem in strahovom. Fotografija je simbolična.
Aktualno

Drugi val pouka na daljavo je v naša življenja zarezal še ostreje kot prvi. Možnosti za gibanje zunaj doma so se ne le zaradi ukrepov, temveč tudi zaradi krajših dni, še zmanjšale, zmeda zaradi nejasne prihodnosti pa zaznamuje naš vsakdan. Razmišlja psihologinja Mojca Šušek.

Mladi so že naveličani, še tisti najbolj glasni zagovorniki pouka na daljavo, tisti, ki šole ne marajo, so že kapitulirali in priznali, da si želijo v šolo, kot je bila, želijo si druženja in pogrešajo stike.

Učitelji krmarimo med pritiski učnih načrtov in možnostmi pouka na daljavo, se trudimo, da bi bil pouk prek spleta interaktiven, življenjski in s pomočjo spletnih orodij vsaj približek žive komunikacije, kar je daleč od pravih stikov. Podajanje snovi prek videokonferenc je bolj ali manj enosmerna, brezosebna komunikacija, oropana neverbalnih signalov. Težje se je vključiti v razpravo, težje zaznati koga, ki ne razume in bi želel dodatno razlago, prav tako ne opazimo, ali je kdo miselno odsoten. Mladi postajajo vse bolj apatični in velikokrat brez odziva sprejemajo, kar jim ponujamo.

Mojca Šušek
osebni arhiv
Mojca Šušek

Dejstvo je, da čas epidemije in pouk na daljavo poglabljata razlike med mladimi. Pa ne govorim le o opremljenosti s tehnologijo, ali imajo svoje sobe ali ne, živijo v mestu ali na vasi, odnosih v družini, kar je gotovo pomembno, govorim o razlikah, ki so posledica različnih sposobnosti, spretnosti, samomotiviranja za učenje in opravljanje nalog. Nekateri zmorejo sami, drugi potrebujejo veliko spodbude, nadzora in pomoči. Nekateri so bolj prilagodljivi, opremljeni s sposobnostmi in lastnostmi, kar jim pri preživetju v teh za vse novih razmerah pomaga, hkrati pa je tu ranljivejša skupina, otroci s posebnimi potrebami, z različnimi primanjkljaji, ovirami ali motnjami, ki se težje prilagajajo, znajdejo in organizirajo ter gotovo potrebujejo več podpore.

Ker so odrezani od šole v živo, so mnogi prepuščeni samim sebi, svojim skrbem in strahovom. Medtem ko učitelji in strokovni delavci v šoli lahko zaznajo stiske mladih, tudi če ti o njih ne govorijo, je to na daljavo skoraj nemogoče. Redki prosijo za pomoč in pogovor, zato bi jih morali pri tem bolj opogumiti. Tudi učitelji se trudijo, da poleg vprašanja »kako ste« skušajo najti pot do tistih, ki so tiho in se ne oglasijo.

otroci računalnik
Profimedia
Podajanje snovi prek videokonferenc je bolj ali manj enosmerna, brezosebna komunikacija, oropana neverbalnih signalov. Fotografija je simbolična.

V letošnjem decembru se je kolektivni optimizem povsem izgubil. Vsi brezciljno čakajo, kaj nam bo naročeno, prepovedano, dovoljeno ... Odrasli nekako zmoremo odložiti cilje na kasneje, češ malo še potrpimo, pa bo. Mladi pa izgubljajo pomembne trenutke. Ekskurzije, proslave, nastope, drobne dogodke, vsakdanja druženja med poukom in po njem. Ni tekmovanj, zmag, tudi porazov, ki pomenijo dragocene izkušnje, ni. Spomnimo se, kako so se v teh letih tkala prijateljstva, spogledovanja, praznovanja, druženja … Vera v to, da bodo vse nadomestili, ko bo enkrat tega konec, počasi hlapi.

In kako jim pomagati? Najprej si moramo dovoliti, da imamo v teh izolacijskih časih tudi neprijetna čustva. Ne moremo biti vedno veseli in pozitivni. Poskušajmo uravnovesiti negativne informacije, s katerimi so mladi bombardirani, s pozitivnimi, poskušajmo jim osmisliti čas, ki ga morajo preživeti doma, komunikacijo razširiti na tisto, ki ni le šolska, si privoščiti čas brez zaslonov in vzpostaviti odnos, ki bo ustvarjalen, sodelovalen, prijateljski. Posvetimo se tistemu, kar deluje tudi v času omejitev. Saj obstaja. Podarimo mladim svoj čas, pripravljenost, da jih poslušamo, in pokažimo empatijo, da nas zanima njihov svet. Predvsem pa nadomestimo negodovanje in malodušje s hvaležnostjo za stvari, ki so nam dane.