vestnik

(KOMENTAR) Regijskemu razvoju čast in oblast

Tadej Ružič, 6. 12. 2021
Aleš Cipot
Tadej Ružič
Aktualno

Ko je pred tridesetimi leti naše največje mesto postalo prestolnica, smo se študenti z vlakom tja vozili skoraj pet ur. Bilo je v bistvu romantično. Ob razpravi o tekočih zadevah je čas z družbo hitro minil. Tako se pač zgodi ob tekočih zadevah. Kar naenkrat ugotoviš, da med prvo in četrto uro čas kot tak ne obstaja in ena postane štiri. Prav v tistem obdobju je tudi naš popularni glasbeni izvajalec končeval z bendom in začenjal z bando. Na kar smo bili zelo ponosni. Imeli so nas za neke vrste posebneže, ki jih razumejo sicer redki, a v simpatični preprostosti in eksotiki imajo radi vsi. V hektiki takratnega časa so nam zavidali predvsem brezbrižno razpoloženje, ki je znalo nihati od polne sproščenosti in veseljačenja do apatičnosti in melanholije v naslednjem trenutku, ko je človek dobil občutek, da bi se stvar lahko končala tudi s »štrikom« ob spremljavi cimbal. Vsi so bili prepričani, da nam morajo pomagati. Nam pa je to godilo in smo se tega lagodja ter skrbi za »nerazvite« zelo hitro navzeli. Tako zelo, da se nam je zdelo samoumevno, da nam ta pomoč pripada. Verjetno tudi v poslu, saj če si za vstop na zeleni vlak poleg vozovnice potreboval tudi novo frizuro, drugače skoraj ni moglo biti. Vendar, bilo je nekoč, v današnjih časih se od vzorcev od nekoč in simpatičnosti ne da živeti. Stereotipe lahko kvečjemu uspešno prodajamo kot turistični produkt, kar je vsekakor dobrodošlo. Tako kot nam pozimi v naših krajih prodajajo milozvočne napeve dalmatinskih klap, ki odprejo ne le duše, ampak tudi in predvsem žepe za naslednje poletje.
Po preskoku iz preteklosti v sedanjost se torej vsem, ki kakor koli aktivno delujemo v tem okolju, najsi v gospodarstvu ali negospodarskih panogah, samo po sebi zastavlja vprašanje, v katero smer naprej. Kako zastaviti prihodnost regije, da ne bomo pričakovali, da bo naše probleme rešila država. Ker jih ne bo in niti smiselno ni. Rešiti jih bomo morali sami, država nam pri tem lahko le nekoliko pomaga. Kako torej postaviti regijske prioritete, da bo regionalni razvojni program v svojih petih stebrih v naslednjih šestih letih dal pričakovane rezultate tako, da bomo zmožni izbrati in določiti projekte, od katerih bo imela dolgoročno korist vsa regija. Mogoče je lahko zelo dober zgled funkcioniranje regijskega gospodarstva v tem obdobju, saj se je iz nekdanjih tržno nevzdržnih konglomeratov samoiniciativno prestrukturiralo in postalo konkurenčno ter izvozno naravnano z lastnim znanjem in razvojem, sestavljeno iz velikih, srednje velikih in manjših firm z znanim domačim zasebnim lastništvom, kamor dnevno migrira strokovni kader iz preostale Slovenije in kjer delo najde tudi domač mladi izobraženi kader. Navsezadnje ima to gospodarstvo tudi v tem trenutku pripravljenih čez štirideset razvojnih projektov v vrednosti okrog 200 mio evrov, pri čemer je ključno vlogo odigrala regijska gospodarska zbornica. Poenostavljeno povedano, če imamo tukaj živeči delo in v regiji najdemo prihodnost zase in svoje družine, bodo temu sledile tudi potrebe po izobraževalnih institucijah, zdravstveni oskrbi in skrbi za starejše, potrebe po družbeno-kulturnem udejstvovanju in izboljšanje socialnih razmer na splošno. Pomagati si moramo torej v prvi vrsti sami, v vsakem primeru pa imamo pravico in dolžnost pričakovati od države, da izvede svoje aktivnosti z državnimi projekti cestne in železniške infrastrukture, namakalne infrastrukture za potrebe kmetijstva, odpravi ovire za učinkovito izkoriščanje geotermalne energije tako v turizmu kot kmetijstvu, še posebej pa da z aktivno politiko podpre tiste izobraževalne programe in ustanove, ki jih narekujejo realne potrebe regije. Čas je torej, da v naslednjem obdobju presežemo stereotipe o pridnosti in skromnosti ter jih dopolnimo z lastnostmi znanja, podjetnosti in poguma. Čeprav se sliši v veliki meri idealistično in tudi je, je prav, da se letvica postavi razmeroma visoko. Kajti če si jo postaviš prenizko, jo sicer hitro preskočiš, vendar jo potem tudi ves preostali čas preskakuješ na tej višini in se zdiš sam sebi stalni zmagovalec. Dokler ne prideš na bolj konkurenčno tekmovanje in realno ugotoviš, kje so tekmeci.