vestnik

(KOMENTAR) Solze za Muro

Majda Horvat, 1. 8. 2019
Nataša Juhnov
Aktualno

Konec osemdesetih let so v Muri sešili srajco iz blaga, v katerem so bila vtkana vlakna, ki so bolnike z vstavljenim spodbujevalnikom srca varovala pred elektromagnetnimi vplivi iz okolja. V tistem času je bil to inovativni izdelek, ki je kazal razvojno usmerjenost murskosoboškega tekstilnega podjetja. O tem sem pisala v enem svojih prvih novinarskih člankov, in ob tem doumela, kaj mi je v resnici želela povedati mati. Konec sedemdesetih let je nešteto ur delala udarniško in ponoči zato, ker je bilo treba zgradili novo Muro. Z zanosom je pripovedovala o "fabriki", ki bo imela nove objekte in najsodobnejšo tehnologijo, in ki bo potrebovala tudi šolane ljudi, je vedno poudarjala. Delati za tak cilj je čutila kot svojo dolžnost, saj sama, čeprav bistre glave, ni imela možnosti za šolanje in je kot mlado dekle sedla za šivalni stroj še v Cvetičevi tovarni. Torej v šivalnici tovarnarja Janeza Cvetiča in njegove žene, ki sta leta 1925 postavila temelje tekstilne industrije v Murski Soboti.

S stečajem podjetja Aruma, ostankom nekdaj slavne Mure, zdaj še tega ni več za nikogar. Mura bo, tako kot že marsikatero sloveče tovarniško ime pred njo, le še del preteklosti. Zaradi vseh, ki so upali, delali in nazadnje jokali zaradi nje, si želim, da njena zapuščina ne pristane na smetišču zgodovine.

Mura je v resnici postala "fabrika", za katero se je žrtvovala moja mati in številne matere v Prekmurju, najboljša v svoji dejavnosti v tem delu Evrope, z razvojnim oddelkom, s prvim IBM računalnikom v tem delu Slovenije, s številnimi visoko izobraženimi ter usposobljenimi ljudmi, s svojo zdravstveno ambulanto za zaposlene, počitniškimi hišicami na morju za delavce, s telovadnico… In s plačami, ki so v tistem času presegale na primer učiteljske plače.
Mura pa je imela tudi gardo direktorjev, in med njimi nekatere, ki so v najboljših časih denar z lopato metali skozi okno, sebi pa z namenom ustvarjanja popolnega poslovnega videza še kravato zavezovali na poseben način. S 6500 zaposlenimi je Mura postala tekstilni gigant, ki ga prevzetneži, slepi za realnost in brez vizije, niso hoteli ali bili sposobni ukrojiti po meri novih poslovnih izzivov ter ga pripraviti za prihodnost.
Ko so molji že dodobra načeli notranjost navzven še vedno sijoče Mure, se je z zakonom o privatizaciji podjetij začela gospodarska tranzicija.

Mura je v resnici postala "fabrika", za katero se je žrtvovala moja mati in številne matere v Prekmurju, najboljša v svoji dejavnosti v tem delu Evrope, z razvojnim oddelkom, s prvim IBM računalnikom v tem delu Slovenije, s številnimi visoko izobraženimi ter usposobljenimi ljudmi, s svojo zdravstveno ambulanto za zaposlene, počitniškimi hišicami na morju za delavce, s telovadnico… In s plačami, ki so v tistem času presegale na primer učiteljske plače.

Pomembna lastnica murskosoboškega podjetja je prek dveh skladov postala tudi država. Vodenje podjetja je prepustila ljudem, ki še gumba niso znali prišiti, kaj šele, da bi znali zanj ustvariti pravo pot. V manj kot desetih letih se jih je na direktorskem mestu zamenjalo pet, in vsi so se razglašali za rešitelje. Nekateri celo z zbiranjem denarja s prodajanjem cenenih kitajskih majic. Država se tudi ni zganila, ko so začeli preostali lastniki podjetja, in sicer naložbeni skladi, grabili v podjetju za svoj žep. Ena od tekstilnih tehnologinj v Muri je tako opisala takratno dogajanje: z vsako novo vodstveno ekipo so se razmere v podjetju samo še poslabšale. In vse te ljudi, ki so veliko obljubljali, je v podjetje pošiljala država. Ob tem pa je zaradi politične preračunljivosti in kupovanja socialnega miru podjetje še finančno podpirala. Finančna pomoč države, ki jo je marsikdo v preostali Sloveniji večkrat očital, je bila v resnici tudi za zaposlene v Muri, grenak kruh.
S stečajem podjetja Aruma, ostankom nekdaj slavne Mure, zdaj še tega ni več za nikogar. Mura bo, tako kot že marsikatero sloveče tovarniško ime pred njo, le še del preteklosti. Zaradi vseh, ki so upali, delali in nazadnje jokali zaradi nje, si želim, da njena zapuščina ne pristane na smetišču zgodovine.
Vestnik
Tovarna Mura. Slika je ilustrativna.
Kaj zdaj berejo drugi