Tudi pri Smiljanu Hartmanu iz Murske Sobote, ki je odkrito spregovoril o svoji zgodbi, je bilo podobno. Ko ga povprašamo, kako se je vse skupaj začelo in kaj ga je privedlo do odločitve, da bo poskusil mamila, odvrne: »Še danes iščem vzrok za to. Najprej sem bil odvisen od kofeina in nikotina, ko pa sem prišel iz vojske, sem poskusil marihuano. Kadil sem pet, šest let, nato sem prešel na heroin.« Kot je pojasnil, je bila v devetdesetih letih tudi pri nas poplava heroina, prvič je prišel v stik s tem močnim mamilom s pomočjo znanca, ki ga je užival že nekaj let. »Odpeljal me je v ta svet. Ko sem prvič poskusil heroin, mi je bilo slabo, a sem ga vseeno jemal dalje. Najprej sem samo kadil, nato sem ga začel uživati s pomočjo injekcije. Sedaj se že od leta 2012 nisem dotaknil igle,« pripoveduje Smiljan. Sicer je bil večkrat čist, kakor se je izrazil, vendar je vedno padel nazaj v začarani krog. »Družba je naredila svoje, vendar ni krivo samo to. Veliko je odvisno tudi od labilnosti osebe, od tega, kako močan je nekdo,« poudarja sogovornik, ki je zamenjal krog ljudi, s katerimi se je nekoč družil. »Zdaj sem bolj močan. Imam tudi dokaj dobro oporo okolja, pa seveda tudi vseh zaposlenih v ambulanti.« Že nekaj let namreč redno obiskuje Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CPZOPD), ki deluje v Zdravstvenem domu Murska Sobota in je eden izmed osemnajstih tovrstnih centrov v Sloveniji.
Obravnava pacienta je celovita
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: Tokrat velik spodrsljaj Beltinčanov, ki so izgubili s Krko
Beltinčani, ki so v prejšnjem krogu izkoristili spodrsljaje svojih konkurentov, so si v 26. krogu druge lige tokrat sami privoščili zares velikega na domačem igrišču in zapravili priložnost, da se vsaj začasno zavihtijo na prvo mesto. Z 0 : 1 so izgubili s Krko, ki se bori za obstanek, in ki ni zmagala na prejšnjih šestih zaporednih tekmah.
Kot je pojasnil Nenad Petrovič, ki kot zdravnik dela v strokovnem timu CPZOPD Murska Sobota in tudi spremlja paciente, v teh ambulantah ne gre več samo za substitucijsko terapijo z metadonom, ki ga pacienti jemljejo zato, da bi z zdravstvenega in tudi pravnovarstvenega vidika zadovoljili svoje potrebe. »Gre predvsem za to, da so pacienti, ki prihajajo k nam, deležni celovite pomoči. Na voljo so jim namreč psiholog, psihiater, socialni delavec, zato jim lahko lažje in bolj multidisciplinarno pomagamo,« je pojasnil. V ambulanti omenjenega centra se letno zvrsti okrog 130 pacientov, po besedah Petroviča pa ocenjujejo, da je na terenu v Pomurju od 450 do 500 takšnih, ki so zasvojeni z mamili. Postopek, kako se pacient vključi v obravnavo, je zelo dosleden. »Najprej morajo sami priti po pomoč. Ko to storijo, opravimo z njimi pogovor, ta je nekoliko daljši, saj želimo ugotoviti, kako dolgo in od česa so bili odvisni. Nato s strokovnim timom sestavimo program in se skupaj odločimo, katera substitucijska terapija bi bila za posameznika primerna,« je pojasnil zdravnik in dodal, da morajo pacienti izpolnjevati tudi nekatere pogoje. »Biti morajo zdravstveno zavarovani in polnoletni, obravnavamo pa tudi mlajše in starejše mladostnike. V prvo skupino spadajo mlajši od 16 let, z njimi pridejo starši, v drugo skupino pa spadajo mladostniki med 16. in 18. letom, ki prihajajo brez staršev.«
Po pogovoru, ki ga opravijo, in po določitvi terapije sklenejo s pacientom dogovor, opravijo tudi urinske teste, s katerimi sproti ugotavljajo, ali pacienti res ne uživajo več heroina. »Ko se konsolidirajo in ustalijo na določeni terapiji in ko dosežemo optimalen odmerek, ki ga prejemajo, se pacienti vračajo k nam. Na začetku vsak dan, kasneje dvakrat ali trikrat na teden, če vse poteka v redu. Imeli smo tudi paciente, ki so prihajali enkrat na dva tedna, vendar smo v dolgoročni praksi ugotovili, da se v teh primerih ta pomoč velikokrat zlorablja,« je še povedal Petrovič.
Tudi Smiljan je med tistimi uporabniki, ki prihajajo na substitucijsko terapijo vsak dan. »S to stabilno dozo se počutim v redu. Sicer sem poskušal že večkrat zmanjšati terapijo in je šlo, vendar je treba imeti neki nadomestek,« je dejal in na vprašanje, kakšne nadomestke uporablja, odgovoril, da so to po navadi opioidni analgetiki, kot je tramal, ki ga je kombiniral tudi s tabletami za spanje ali antipsihotiki. »Poskušam ne misliti na odvisnost in se zamotiti s fizičnim delom. Če ti to uspe, je dosti lažje,« poudari. O podpori družine pove, da mu je skušala pomagati tudi takrat, ko je užival mamila, a niso vedeli, kako. »V droge sem namreč zapadel leta 1997, že stari konj,« se je pošalil in priznal, da so se kasneje odnosi v družini zelo skrhali. »V zelo negativnem smislu je moje početje vplivalo na družinske odnose. Ko zapadeš v to, se začne vse rušiti. Začneš krasti, lagati, manipulirati, jaz sem znal svetovno manipulirati. Odvisniki so na splošno znani po svojih manipulacijah.«
Nasilje je vzrok za izključitev
Hartman se s pomočjo substitucijske terapije sedaj prebija iz dneva v dan. Kot je bilo opaziti, mu pomoč, ki jo v ambulanti CPZOPD dobi, veliko pomeni, saj so te terapije, kot je poudaril zdravnik Petrovič, namenjene ravno temu, da z nadomestkom pod zdravstvenim nadzorom pacienti lažje funkcionirajo v službi, šoli, družbi. »Vendar ne bom olepševal stvari. Veliko pacientov je prebrisanih in zlorabljajo metadon, ki ga dobijo v tekoči obliki za domov,« pove zdravnik, ki pravi še, da pacientu, tudi če ne opravi urinskega testa, ne odklonijo pomoči oziroma ga ne izključijo. »To se zgodi le, če so nasilni do drugih pacientov ali do strokovnega tima.«
Takšnih primerov v ambulanti sicer še niso imeli, pa tudi za sankcije se ne odločajo prehitro, saj želijo, da bi čim več pacientov dobilo ustrezno pomoč. »Lahko bi jih izključili, a kam bomo s tem prišli,« se sprašuje Petrovič, ki se je več kot dvajset let boril, da so pridobili ustrezne prostore in center, v katerem lahko pomagajo pacientom, ki potrebujejo večstransko obravnavo. »Odvisnost je biološko-zdravstveno-socialno-družbeni problem, ki je še vedno zelo stigmatiziran, čeprav manj kot nekoč,« je še dejal Petrovič.