Za nami stojijo kmetijsko šolstvo, sindikat, kmetijsko-gozdarska zbornica, ministrstvo in druge organizacije. Med temi dejavnostmi se pretakajo ogromna denarna sredstva in vzdržuje nepregledno število delovnih mest. V tej verigi smo odvisni drug od drugega. Če kmetijstvo odpove, veriga razpade.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Policisti voznici zasegli moped
Voznik avtomobila trčil v kolesarja
V tej verigi smo odvisni drug od drugega. Če kmetijstvo odpove, veriga razpade.
Pa vendar se lahko vsak norčuje iz kmeta. Lani smo bili na udaru živinorejci. Blatili so nas, nam grozili, po družbenih omrežjih so potekale debate na najbolj nizkotni ravni. Se je oglasil kdo iz kmetijske zbornice ali ministrstva, udaril po mizi in rekel, da živinoreja v Sloveniji preprosto mora biti, ker je tako zapisano v Strategiji razvoja slovenskega kmetijstva? Ker je pomembna gospodarska panoga, ki skrbi za ohranjanje kulturne krajine in daje delovna mesta? Nič od tega nismo slišali. Kmet posameznik nima besede oz. se je ne sliši, povezani pa tudi nismo, kar je velika napaka. Torej naj se vsakdo znajde, kot ve in zna.
V nekaj letih naj bi prešli na prosto rejo živali. Že zdaj preštevamo, koliko kmetij bo propadlo. Bi krava na privezu, ki se slabo počuti in jo menda mučimo, zdržala v hlevu 16 let in zraven dala še izjemne rezultate? V veliki meri prihajajo najboljše živali iz vezanih rej in manjših kmetij. Zakaj? Ker imaš nadzor nad vsako živaljo in se ji lahko posvetiš. Tako v vezani kot prosti reji so prednosti in pomanjkljivosti. Se pa dogaja, da občine nimajo posluha in nočejo spremeniti namembnosti, čeprav kmet dolga leta prosi in ne more graditi hleva.
Ko propade podjetje, se direktor presede z enega stolčka na drugega, ko propade kmetija, bo kmet le stežka dobil zaposlitev s kmetijsko izobrazbo. Kmet je imel v hlevu krave 40 let. Vztrajal je kljub spremembam kmetijske politike in nihanju odkupnih cen, ni računal, ali se izplača. Skrbel je za družino. Prislužil si je pokojnino. Če je pri moči in zdravju, bo še pomagal mladim. Če kmetije ni prevzel mladi rod, bo hlev zaprl. A kjer je krava odšla iz hleva, se ne bo vrnila nikoli več. To je usoda naših kmetij.
Kmetije v Pomurju niso muhe enodnevnice, nekatere kmetujejo že veliko generacij. Tudi mi kmetujemo na koreninah naših prednikov. Mladi, ki smo prevzeli kmetije, smo končali srednje šole ali fakultete.
Kmetije v Pomurju niso muhe enodnevnice, nekatere kmetujejo že veliko generacij. Tudi mi kmetujemo na koreninah naših prednikov. Mladi, ki smo prevzeli kmetije, smo končali srednje šole ali fakultete. Odločili smo se, da si bomo kruh služili s svojimi rokami. Za nas je to način življenja, krava živi z nami, ko jo prodamo, jočemo. Ni le objekt, ki nam služi denar. Naša stroka je tu popolnoma odpovedala! Kje so ponos, zanos in energija, da bomo tu ostali in nadgrajevali začeto, z našim delom, znanjem in pomočjo stroke. Kmet mora ogromno delati, znati in se učiti vse življenje, po navadi iz svojih napak. Bomo le čakali, da monopolisti vzamejo stvari v svoje roke, da bodo kovali velike dobičke?
Ljudje, ki sedaj zagovarjajo selitev proizvodnje v velike obrate in koncentracijo proizvodnje, so pred leti govorili, da je treba za vsako ceno ohraniti družinske kmetije, ker da so zdrave celice naše družbe. A to ni več moderno? Bo morala sedaj družinska kmetija obdelovati 300 hektarjev zemlje in imeti v hlevu vsaj 200 molznic ali več, da bo konkurenčna? Je to potreba ali človeška neumnost? Verjemite, da človek za to, da je srečen, da preživi in še nekaj pripravi za mladi rod, ne potrebuje toliko. Pred leti so podpisovali pogodbe in anekse o pravični porazdelitvi, najbrž s figo v žepu. Če bi kmet dobil malo več in posredniki malo manj, bi se marsikateri mlad človek odločil ostati na zemlji. V času koronakrize so služili vsi razen kmeta. Toliko govorimo o samooskrbi, naše živali pa potujejo v Avstrijo, Italijo in še kam. Za krave smo dobivali po 1,20 evra za kilogram mesa, tudi klavna živina je imela porazno ceno. Se je kdo zganil? V tujini bi kmetje zaprli državo.
Naši otroci hodijo v kmetijsko šolo, da bodo nekoč nasledili naše kmetije in postali mladi prevzemniki. Druga opcija je, da ljudje pridobijo nacionalno poklicno kvalifikacijo, opravijo 40-urni tečaj, ki ga vodijo kmetijski specialisti, in že imajo vse pogoje, da bodo mladi prevzemniki, čeprav mnogi sploh ne vedo, kje imajo njihovi starši njive. Pri pridobivanju zemlje in kandidaturi na javne razpise bodo enakovredni ali celo imeli prednost pred nami, ki živimo in delamo na zemlji. Samo zato, da se lahko pohvalimo, kako velik delež mladih prevzemnikov imamo. To ni fantaziranje. To so resni problemi, ki ji srečujemo na terenu. Pa jih bomo kdaj odpravili?