vestnik

Let v svobodo: Iskrena izpoved o begu iz Prekmurja v Budimpešto po drugi svetovni vojni

Jože Gabor, 16. 1. 2020
Jože Gabor
Ivan Koncut s svojim prvim literarnim delom Let v svobodo.
Aktualno

V knjigi z naslovom Let v svobodo Ivan Koncut iz Lendave piše o usodi sester iz madžarske družine, ki sta po drugi svetovni vojni iz Prekmurja pobegnili na Madžarsko.

Gre za iskreno izpoved ene od sester, Iren, s katero se je avtor srečal v Budimpešti. Prvi del zgodbe se dogaja v Prekmurju in na Madžarskem v svinčenih časih po drugi svetovni vojni, govori pa tudi o drugi generaciji, ki je bila že rojena v Budimpešti. Po drugi svetovni vojni, ko sta madžarska in nemška vojska zapustili Prekmurje, sta prišli ruska in jugoslovanska vojska. Bilo je veliko zmede, strahu in negotovosti, zato so mnogi videli izhod v begu. Temu oblasti v Prekmurju niso nasprotovale, a je bila pot zelo tvegana in negotova, saj so jih do meje in čez njo večkrat spremljali ruski vojaki, ki so znali biti do poražencev zelo kruti. Ivan Koncut je knjigo na 158 straneh ustvarjal štiri leta, izdal jo je pri zavodu za kulturo in umetnost Volosov hram, uredil pa jo je Robert Titan Felix. Ivan Koncut že vrsto let ljubiteljsko raziskuje zgodovino Lendave in piše svoje spomine. Še posebej o Glavni ulici v starem mestnem jedru, kjer je preživel otroštvo in mladost. Tudi o tej ulici želi izdati knjigo, poleg svojih spominov ima o njej zbranih veliko pričevanj drugih ljudi in dokumentarnega gradiva.

Ivan Koncut se dogovarja, da bi knjigo izdali tudi v madžarskem jeziku. Zanimive zgodbe pa imajo tudi nekateri sorodniki, ki so pobegnili ali odšli v tujino, v Avstrijo in Francijo. 

»Pravzaprav sem pisal o starem mestnem jedru v Lendavi in svojem otroštvu in mladosti v njem, o svojih doživetjih in ljudeh, ki so živeli v tej ulici, ko se je ob obisku v Budimpešti pojavila ta zanimiva zgodba,« pravi Ivan Koncut. Srečal je Iren, ki je iz Lakoša po drugi svetovni vojni pobegnila v Budimpešto. Ko se je vračal domov, je pomislil, da bi bila to odlična zgodba za knjigo in film, in ko jo je po enem letu spet obiskal, je s sabo nesel tudi diktafon in njeno zelo zanimivo in natančno pripovedovanje tudi posnel.
Idejo, da bi odšli na Madžarsko, je dala njena sestra, katere mož je bil iz Nagykanizse in žandar v Lendavi, a je po vojni ostal brez službe. Ko se je njena sestra odločila, da gre na Madžarsko, je sklenila, da bo šla z njo. Na poti se je Iren poročila s partnerjem Gezo, ki je šel z njo.


Geza je bil eden najbolj znanih slaščičarjev v Budimpešti, tako da so živeli kar dobro in so se družili z najbolj znanimi prebivalci Budimpešte, ki so obiskovali to slaščičarno in živeli v njihovi bližini. Lahko so si tudi privoščili počitnice v Toskani. Po vojni pa so imeli počitniško hišico v okolici Budimpešte.


Glavna junakinja zgodbe Iren v knjigi o migriranju razmišlja tako: »Čeprav je vedela, kaj se dogaja med Arpadom in Ilono, jima nikoli ni dajala nasvetov. Če mislita, da bo v drugi državi bolje kot doma, naj kar odideta. Nima smisla ostati, če misliš, da boš v svoji državi vse življenje nesrečen. Sicer pa tujina zanjo ni bila tujina, kot za mnoge Madžare v tem krutem trenutku. Ona je pravzaprav vedno govorila o tuji državi. Njen cilj je bil, da bi obiskala čim več drugih držav. Še najbolj si je želela videti Italijo, zlasti Toskano.«
Ivan Koncut se dogovarja, da bi knjigo izdali tudi v madžarskem jeziku. Zanimive zgodbe pa imajo tudi nekateri sorodniki, ki so pobegnili ali odšli v tujino, v Avstrijo in Francijo. Piše tudi zgodbo o bratrancu, ki je pobegnil v Francijo, potem ko je bil zaradi kraje kolesa in še drugih manjših kaznivih dejanj obsojen na tri leta zapora. Po dvajsetih letih bivanja v Franciji se je vrnil z zagotovilom ustavnega sodnika Berdena, ki je bil po rodu Prekmurec, da ga ne bodo zaprli, a so ga kljub temu zaprli. Ob pomoči tega ustavnega sodnika so ga po treh mesecih izpustili.