Leto dni po arbitraži: Ljudje še vedno plačujejo davek neživljenjske meje

Leto dni po objavi razsodne teče življenje v Mirišču mirno, je povedal Viktor Bogdan. Nobene kontrole hrvaških policistov več ni, kar je bilo pogosto do leta 2006, občasno in ne več vsak dan pa prihaja na isto mejno točko slovenska patrulja za nadzor schengenske meje.

Vse drugo pa je tako kot je bilo, pove. Zaselek se uradno še vedno imenuje Brezovec del, torej kot del hrvaške vasi Brezovec, ki leži na desni strani Mure, saj se glede vzpostavitve novega zemljiškega katastra ni nič premaknilo. Kajti šele ko bo ta vzpostavljen, bo zaselek lahko postal po sprejetju občinskih dokumentov nova ulica naselja Hotize z imenom Mirišče. Bogdan je povedal, da v zvezi s tem in prepisi niso prejeli z geodetske uprave še nobenih vabil, ve pa, da je bil objavljen razpis za izbiro geodeta, vendar koncesija še ni bila podeljena.

Po arbitražni razsodbi je za mejno črto ostala tudi Betonarna Balažic na Hotizi, ki pa na istem mestu brez težav dela in posluje še naprej. Lastnik Damjan Balažic je že lani dejal, da je betonarna na slovenskem ozemlju in je ne misli seliti. Slovenska država mu je namreč v primeru preselitve ponudila možnost izplačila odškodnine.

Prav tako je vladna delovna skupina za implementacijo arbitražnega sporazuma, ki se je septembra lani mudila v lendavski občini, nogometašem Kapce, katerih igrišče se po arbitraži znašlo v sosednji državi, svetovala, da naj za igrišče poiščejo nadomestno zemljišče. V začetku junija je lendavska občina v soglasju s krajevno skupnostjo vladi posredovala predlog za ureditev nadomestnega nogometnega igrišča na Kapci, to pa naj bi stala približno 350 tisoč evrov

Zaradi 125 hektarjev kmetijskih zemljišč na območju lendavske upravne enote, ki so bila po arbitražni razsodbi dodeljena Hrvaški, je država 92 kmetom, ki jo imajo v lasti ali jo obdelujejo ponudila možnost najema ali nakupa nadomestne zemlje, ki je zdaj v lasti sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Do danes, ko se tudi izteče rok za oddajo vlog za površine večje od hektarja, je na lendavsko upravno enoto bilo oddanih okoli 30 vlog. Te bodo posredovali skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Nadomestna zemljišča bodo kmetom na voljo enkrat v naslednjih petih letih ali do konca leta 2022, oziroma glede na to, kako se bodo iztekle sedanje najemne pogodbe za kmetijsko zemljo. Ob tem bodo kmetje lahko ohranili lastništvo za zemljo, ki je ostala za mejo

Vlada se je tudi odločila, da bodo kmetje, ki imajo na hrvaškem katastru manj kot hektar zemlje, opravičeni do najema ali nakupa enakih površin čim bližje njihovemu domu, lastniki oziroma obdelovalci večjih kmetijskih površin pa bodo najverjetneje upravičeni do najema ali nakupa zemlje v kompleksu, kar pomeni, da bi se s tem izvedla tudi komasacija. Kje natančno naj bi zemljo odmerjali še ni znano, Hotizi najbližji kompleks skladovih zemljišč pa je v Gaberju.

"Ta preklet dan"

Razkrižje. 29. junij 2018. »Dokler je imela stvari v rokah vlada in nato komisija za implementacijo arbitražnega sporazuma, sem imel vse informacije. Takrat se je čutilo, da je država pripravljena pomagati ljudem, ki jim arbitražna razsodba ni prinesla želene rešitve. Ko je reševanje prevzela upravna birokracija, pa žal nimam nobene informacije več, niti te, v kateri fazi so danes posamezni postopki, ki so v teku,« pravi župan RazkrižjaStanko Ivanušič. Za šest družin namreč poteka upravni postopek, da bi se preselili na slovensko stran, potem ko so po razglasitvi arbitražne sodbe ostali na hrvaški strani meje. »Ti postopki v Ljubljani na ministrstvu za javno upravo so zares birokratski, tja so ob družinah, ki se bodo preselili,vabljene tudi priče, prav tako sem bil sam zaslišan. Lahko se zgodi, da bo katera od družin odstopila od preselitve, prav zaradi mukotrpnih uradnih postopkov,« pove Ivanušič.

Razsodba pa za zdaj ni skalila čezmejnih odnosov – morebitnih incidentov po arbitraži namreč sploh ni bilo. Naše prijatelje iz Štrigove, ki so v nedeljo prišli k nam na proščenje, sem domov pospremil med zadnjimi. Mi smo še vedno prepričani, da če bi se o meji dogovarjali Razkrižani in Štrigovčani, bi se vse lepo dogovorili.« In 15. avgusta v Šprincu na prireditvi Pozdrav jeseni ob prazniku Marijinega vnebovzetja se bo znova zbralo rekordno število ljudi iz obeh držav, še podčrta Ivanušič.

Za popravek meje je na Razkrižju najprej zaprosilo 13 družin, pozneje deset. Kot vse kaže, se jih šest zdaj dokončno namerava preseliti v Slovenijo: čas za dokončno odločitev o preselitvi imajo še do konca leta. Dogovorjeno je tako, da po preselitvi prebivalcev nepremičnina na Hrvaškem ostane v njihovi lasti, vendar se morajo iz nje odseliti, slovenska država pa jim zagotovi nepremičnino v Sloveniji, v kateri bodo živeli. Za preostale družine prav tako iščejo optimalne rešitve, tudi z ureditvijo prometne infrastrukture, če bodo morda ostali na drugi strani meje. »Pri nas sodba še ni rešila ničesar. Zaradi neživljenjske meje iz leta 1947 davek še vedno plačujejo današnji ljudje,« poudari razkriški župan.
Dvanajst mesecev po odločitvi arbitražnega sodišča iz Haaga je Martin Baumgartner s Šafarskega pri Razkrižju še zmeraj jezen, ko beseda nanese na ta »preklet dan«, 29. junij 2017. Ker je nedavno hudo zbolela soproga, do nje niso mogli slovenski bolničarji, kajti niso imeli dovoljenja za vožnjo po hrvaškem ozemlju. Ženo Ivanko so potem sami vozili do sina, ki živi na slovenski strani meje, od tam dalje pa na terapije v bolnišnico. »Ko sem klical na vladno komisijo, so mi rekli, da se dogovarjajo za rešitev. Smo pa nato namerno zgodbo spravili v medije, in se je očitno takoj našla rešitev ter dogovor med Slovenijo ter Hrvaško, da zdaj pomagajo hrvaški bolničarji,« opiše zaplet zaradi nedorečene meje Ivanušič.

Župan Občine Razkrižja je namreč še pred arbitražno odločitvijo vztrajal, da se prizadetim ljudem zaradi vseh anomalij iz preteklosti zagotovi vsaj dvoje. Da se tistim, ki ne bi želeli živeti tako oziroma na hrvaški strani, omogoči, da dobijo na slovenskem ozemlju zemljo, kjer si bodo lahko postavili nov dom, in tega jim mora zgraditi država, ter da se jim zagotovijo vse pravice, ki bi jim pripadale, če bi živeli na slovenski strani, od dostopa do zdravnika in do šolanja v Sloveniji.
Razsodba pa za zdaj ni skalila čezmejnih odnosov – morebitnih incidentov po arbitraži namreč sploh ni bilo. Naše prijatelje iz Štrigove, ki so v nedeljo prišli k nam na proščenje, sem domov pospremil med zadnjimi. Mi smo še vedno prepričani, da če bi se o meji dogovarjali Razkrižani in Štrigovčani, bi se vse lepo dogovorili.« In 15. avgusta v Šprincu na prireditvi Pozdrav jeseni ob prazniku Marijinega vnebovzetja se bo znova zbralo rekordno število ljudi iz obeh držav, še podčrta Ivanušič.