Založništvo terja samosvojo energijo. Za sabo je treba pustiti sledi, ne samo lagodno (pre)živeti,« izzveni kot njegov poklicni credo. »V naši založbi si nismo grenili življenja, ampak udejanjali koncepte in programe, pri katerih se je uveljavljal domet urednika,« pripoveduje Ludvik Sočič, nekdanji urednik, nekaj časa glavni urednik in direktor murskosoboške Pomurske založbe (PZ).
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski poslanec iz Svobode se je zmotil in podprl predlog SDS
Odbor DZ za notranjo politiko je danes potrdil opozicijski predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki uvaja predhodno soglasje občine glede nastanitve migrantov ali vzpostavitve azilnega doma. Kljub nasprotovanju poslancev koalicije, je bil predlog ob podpori pomurskega poslanca Svobode Dejana Süča s sedmimi glasovi za in šestimi proti sprejet.
»K nam je prihajal ugledni urednik Državne založbe Slovenije (DZS) Kajetan Kovič, naš avtor, njegov roman Pot v Trento se je prebil v finale za nagrado kresnik, ni ga pa dobil. Čudil se je, kako lahko v Murski Soboti v miru uresničujemo svoje projekte, v Ljubljani pa drug drugemu gledajo pod prste. Priznal je, da pri DZS take zbirke, kot je bila npr. Mostovi – šlo je za koncept Jožeta Hradila –, ne bi mogli izdajati,« se spominja Sočič, po izobrazbi anglist komparativist iz Noršinec pri Murski Soboti. Med legende pomurskega založništva umesti vse tri Jožete, Hradila, Ternarja in Vilda, ter komercialistko v PZ Marjeto Eory, vsi ti so že pokojni, ter likovno-tehničnega urednika Franca Mesariča.
Feniksi in pogrebci na knjižnem trgu
Ob nedavni 70-letnici se je v družbi najbližjih z nostalgijo vrnil k podpori staršev, že dolgo pokojnih očeta Ludvika in mame Karoline, med študijem na ljubljanski filozofski fakulteti. »Hvaležnost sem jima hotel izkazati z zaobljubo, da ju bom preživljal in jima skušal omogočiti dostojno starost, saj sem med novinarskim delom na Goričkem in Štajerskem videl preveč pretresljivih prizorov, ko so starejši ljudje živeli v človeka nevrednih razmerah, nebogljeni, nemočni.« Njegova prva zaposlitev je bila namreč v letih 1973–1975 v uredništvu Vestnika, potem je moral odslužiti vojaški rok, kmalu po vrnitvi je sprejel Ternarjevo ponudbo, da zasede uredniški položaj v PZ.
»Založba je bila takrat v razcvetu, imela je finančno moč, letno smo izdali več kot 40 knjig, od tega kakih 35 leposlovnih. Najbolj smo slovensko založniško javnost 'z obrobja provocirali' z zbirko Mostovi, ki sicer ni bila dobičkonosna, ampak je imela nekaj časa subvencijo, nato so jo ukinili, knjižne izdaje v založniškem projektu Mostovi pa so se financirale z izkupičkom od prodaje zelo priljubljenih romanov Victorie Holt. Nepojmljiv hit med bralci so bili takrat tudi detektivski in vojni romani.«
Predvsem pri izdajanju zbirke Monumenta Pannonica, urejal jo je Janez Balažic, poudari vlogo podpornikov ali mecenov, kot so bili npr. takratni prvi mož banke NLB Viktor Šbül, nečak prvega prekmurskega akademskega slikarja Ludvika Vrečiča, direktorja zavarovalnice Triglav in podjetja Potrošnik Rudi Cipot in Jože Kovač ter vodilna Murina menedžerja Božo Kuharič in Karel Sukič. »To so bili odgovorni in ozaveščeni ljudje,« ugotavlja Sočič, ki je bil med letoma 1989 in 1994 direktor PZ, do invalidske upokojitve leta 2002 pa njen glavni urednik, »to so bila zadnja leta samoupravljanja pred prehodom podjetja v delniško družbo in čas grozljive Markovičeve (Ante Marković je bil nekaj časa zvezni jugoslovanski premier, op. p.) inflacije.«
Zaradi vse bolj zaostrenih razmer na knjižnem trgu so se v PZ, da bi preživeli, z leposlovja usmerili na izdajo kuharskih priročnikov in dopolnilnih učbenikov. Sočič je pred iztekom tisočletja javno opozoril, da bodo baloni v založništvu gotovo počili oz. da »je slovenski knjižni trg v nekaterih segmentih tako zasičen, da se bo zdaj zdaj sesul. Mora se sesuti! Bodo izšli feniksi ali pogrebci?«
O tem, da je nekoč že vonjal dišave pekla, preživljanju osebnostne krize in veselju z vnuki lahko preberete v aktualnem Penu.
