Preden se je odpravil na zaslužen pokoj po 47 letih delovne dobe, je prijateljem, kolegom, partnerjem, sodelavcem in znancem po elektronski pošti poslal pismo, v katerem se jim je zahvalil za vso podporo, pomoč, zaupanje, empatijo, tovarištvo in medsebojno povezanost, pa tudi ljubezen. Na ta način je pri svojih enainsedemdesetih letih novo poglavje odprl Marjan Žula, nazadnje direktor Doma starejših občanov Gornja Radgona.
Rojen Lenartčan, ki se je s starši pri petih letih preselil v Maribor, tam končal pedagoško akademijo in postal učitelj glasbenega pouka in likovne umetnosti, je del mladosti profesionalno posvetil glasbi. Osem let je bil nato zaposlen kot učitelj na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, po poroki s svojo izbranko Anico pa se je preselil v njen domači kraj, Gornjo Radgono. Tu je bil 25 let ravnatelj Glasbene šole Gornja Radgona, nato pa sprejel izziv ter prevzel dela in naloge direktorja družbe Dom starejših občanov Gornja Radgona.
Večji del življenja ste posvetili glasbi, tako profesionalno kot ljubiteljsko.
»Res je. Že kot otrok sem igral violino in kontrabas, kasneje pa presedlal na bas kitaro, saj je tehnika šla naprej. Na pedagoški akademiji sem končal študij glasbenega pouka, v času absolventskega staleža pa sem vzporedno vpisal še likovno umetnost, saj me je zanimala umetnost nasploh. Študij sem vmes za eno leto prekinil in se z glasbenimi kolegi odpravil v Južno Ameriko, kjer smo takrat vse od novembra do marca igrali na takrat največji jugoslovanski ladji. To je bilo čudovito doživetje, ki ga nikoli ne bom pozabil. Pet let sem igral kot profesionalni glasbenik pri Aquariusu, Pomladnem vetru, Seniorih, Diani 5, Exodusu ter ostalih in bilo je čudovito. Igral sem bas kitaro in po potrebi kaj tudi zapel (smeh).
Po odsluženem vojaškem roku sem se zaposlil na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, kjer sem osem let užival v delu z mladimi in v tovarištvu učiteljskega kolektiva. Poroka z mojo Anico me je leta 1982 pripeljala v Gornjo Radgono, kjer sem bil polnih 25 let ravnatelj Glasbene šole Gornja Radgona. Na šoli je bilo veliko za postoriti in sčasoma je zmanjkalo časa za igranje. Glasbeno šolstvo v tistem času še ni bilo tako razvito, sem pa zadovoljen, da sem živel v času, ko je doživelo velik napredek. Na tisti čas imam zelo lepe spomine, spoznal sem ogromno prijaznih, dobrih, prijetnih ljudi, s katerimi me vežejo ne samo lepi spomini ampak tudi prijateljske vezi.«
Kako so vas sprejeli Gornjeradgončani?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Policisti razkrili, kje v Pomurju bodo jutri prežali na prehitre voznike
Policisti se bodo tudi letos pridružili vseevropski akciji in po vsej državi izvedli maraton nadzora hitrosti, ki bo jutri, 19. aprila 2024.
»Moram reči, da so me sprejeli zelo lepo. Bil sem zelo aktiven, ne samo na področju svojega dela na glasbeni šoli ampak tudi na kulturnem in družbeno-političnem področju. Hitro sem zaživel s tem krajem in ga vzel za svojega. Videl sem, da so tudi drugi opazili moja prizadevanja in dokaj uspešno delo, o čemer pričajo številne nagrade, ki sem jih dobil. Celo življenje sem se izobraževal, ne samo v času rednega študija ampak tudi kasneje. Ko sem se zaposlil, sem se vpisal še na študij pedagogike v Ljubljano, pa v šolo za ravnatelje, leta 2005 pa sem končal tudi magisterij menedžmenta. Za doktorat se nisem odločil že zaradi obilice dela, pa tudi malo pozno zame se mi je zdelo (smeh).«
Prevzem direktorskega mesta v domu za starejše ste v vašem pismu opisali z besedo izziv.
»Ko sem se leta 2008 zaposlil kot direktor Doma starejših občanov, je bil to zame velik preskok, ker dela v domu nisem poznal. A glede na to, da so me na občini izbrali za najbolj primernega kandidata za to delovno mesto, sem ta izziv sprejel. Mislim, in ob tem se nočem hvaliti, da sem veliko pripomogel k temu, da je radgonski dom postal prepoznaven v Sloveniji. Dobro delamo, naše storitve so kvalitetne in slovimo kot odprt dom z dobrim, prijaznim kadrom.«
Pri 71 letih ste se odločili za odhod v pokoj. Se ne bojite, da vam bo dolgčas?
»Moram reči, da mi v življenju nikoli ni bilo dolgčas. Vedno sem si našel neko zaposlitev in mislim, da tudi v tretjem življenjskem obdobju ne bo kaj drugače, ker imam veliko interesov. Zdaj bo čas, da uresničim in izpeljem tisto, kar sem doslej odlagal z izgovorom, da uresničim, ko bom v pokoju in bom imel več časa (smeh). Prioriteta mi bo družina, predvsem vnukinja, ki letos obiskuje prvi razred osnovne šole, več časa pa bom posvetil tudi urejanju hiše. Vedno sem se želel tudi bolj udejstvovati na likovnem področju, zanima me predvsem kamen in upam, da najdem čas tudi za to. Potem je tu še glasba – morda bom ponovno obudil spomine na leta, ko je bila to ena mojih najljubših dejavnosti, in še lutkarstvo, s katerim sem se ukvarjal kot srednješolec. Tretjega življenjskega obdobja se sploh ne bojim.«
Torej boste na prvo mesto postavili sebe.
»Tako. Ob službi sem nase pozabil. Nekaj časa sem se sicer redno rekreiral, a zdaj že nekaj časa ne. V bistvu sem se po ženini smrti preveč zakopal v delo, zdaj je čas za spremembo oziroma čas, da ponovno obiščem košarkarske kolege (smeh).«
Dvanajst let ste, sicer iz druge perspektive, opazovali način bivanja v domu za ostarele. Kako bi vam bilo, če bi morali zadnja leta življenja preživeti v takšnem domu?
»Jaz na bivanje v domu za starejše gledam drugače kot večina ljudi, ki to jemlje kot zadnjo postajo. Res je, da ni enako lastnemu domu, kot smo ga vajeni. A če pogledamo bolje, marsikdo veliko slabše živi v domačem okolju kot pa v domu za starejše. Če pogledam konkretno naš radgonski dom, lahko rečem, da je to hotel, v katerem starejšim nudimo tudi dodatne aktivnosti, kot so razne prireditve, delovne terapije, krožki in podobno. In če bi se nekega dne odločil, da doma več ne morem biti, mi odhod v tovrsten dom ne bi predstavljal nekega problema. Bi pa seveda poiskal takšen dom, kot je naš (smeh). Res so določena pravila, hišni red, ki pa pač ob 150 stanovalcih mora biti.«
Na pogled delujete zelo umirjeno, spokojno. Znani pa ste tudi kot človek, ki vedno hiti in je tudi zelo vztrajen.
»Sem vztrajen, velik empat, predvsem pa nisem servilen – znam povedati svoje mnenje. Včasih je kdo to iskrenost razumel napačno, kot da bi moral poslušati in se ukloniti, kar pa ni bil namen. Mislim, da imam čut za pravičnost in čut za človeka, kar je po mojem zelo pomembno, saj se stvari močno spreminjajo in človeštvo drvi v smer, ki ni dobra. Vrednote so se bistveno spremenile in tudi to je vplivalo na odločitev, da se malo umaknem z aktivnega prizorišča in se posvetim sebi. Vedno mi je bilo v veliko zadoščenje zadovoljstvo stanovalcev in zaposlenih. In če ne bi bilo določenih težav, odkar imamo novega družbenika, ki je kupil delež, bi morda na tem mestu ostal še kakšno leto dlje. A če nekdo nagaja in zavira razvoj družbe, nimaš neke prave volje. Sem preveč čustven človek in se me take stvari preveč dotaknejo.«
Verjetno si nikoli niste mislili oziroma sploh pričakovali, da boste v pokoj šli v času posebnih razmer.
»Trenutnih razmer nihče ni pričakoval. Včasih sem le na daleč, po televiziji, gledal, da nosijo maske v krajih tisoče kilometrov stran, danes je to naša realnost. Ni prijetno za nikogar od nas, v domovih še posebej ne, ker gre za populacijo, ki je najbolj ranljiva, občutljiva. Tu bom še malo pokritiziral. Ministrstva – tako za delo, družino in socialne zadeve kot za zdravje – se niso najbolje izkazala v tej situaciji. Mislim, da za starejše ni poskrbljeno, kot bi moralo biti. Tudi starejši imajo svoje pravice in jih ne bi smeli tako obravnavati. Imam občutek, da se nekdo dela gluhega in slepega, čeravno vem, da je situacija težka. Pa vendarle bi bilo treba drugače poskrbeti za starejše. Težava je tudi v tem, ker v domovih ni ustreznih normativov, premalo je kadra, ta je preslabo plačan. Če država ne bo poskrbela za to, bo kadrovska stiska postala takšna, da bodo domovi primorani zapirati enote. Odločevalci bi se morali krepko zamisliti. Včasih pozabljajo, da bodo tudi sami enkrat stari in potrebovali storitve takšnih institucij.«
