»Prej nisem živela na kmetiji, zato mi je bilo sprva zelo težko. Nisem bila navajena tempa, saj na kmetiji ni delovnega časa. Ker se ukvarjamo tudi s poljedelstvom, delo prilagajamo vremenskim razmeram. Naše mesne proizvode, med njimi najbolj slavno tradicionalno prleško tünko, izdelujemo ob koncih tedna,« začne pripoved o sebi tridesetletna Anja Vargazon s Cvena, ki se je po poroki pred desetimi leti preselila na kmetijo moža Marka in tu našla tudi zaposlitev. Ob delu na kmetiji ji za tri otroke – enajstletnega Tej-Lana, sedemletno Mio in štiriletnega Maja – velikokrat ostane bolj malo časa. »Nismo običajna družina, ki ima veliko časa. A ko smo skupaj, se res posvetimo drug drugemu, pa tudi pomagamo si med seboj, da je delo hitreje končano in nam tako ostane nekaj več skupnih minut.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V podjetju Mlinopek se je začel valiti dim, na terenu več gasilskih vozil
Do manjšega požara je prišlo nekaj pred 15.30.
Ne kmetova žena, ampak gospodarica
Delo na kmetiji zahteva veliko odrekanj. Da bi bila vloga žensk v kmetijstvu prepoznana kot ključna, Organizacija združenih narodov od leta 2008 zaznamuje 15. oktober kot svetovni dan kmetic. S tem dnem želi opozoriti na ključno vlogo žensk v kmetijstvu, prehrani, gospodarjenju z zemljišči in naravnimi viri ter v podeželskih podjetjih. V Sloveniji ženske vodijo 29 odstotkov kmetijskih gospodarstev, s tem se povečuje njihova vodstvena vloga, vseeno pa se jih s kmetijstvom ukvarja manj, kot bi se jih lahko. »Razlogov je več. Morda ne vidijo načina, kako premagati ovire za vstop v kmetijstvo, saj ne dobijo pravih priložnosti. Prepričana sem, da veliko žensk zanima kmetijstvo, a se morajo velikokrat soočati s predsodki. Žalostno je, da moramo še vedno popravljati, da nismo kmetove žene, ampak gospodarice kmetije,« je povedala Doris Letina, vodja področja za mlade kmete in kmetijsko politiko pri Zvezi slovenske podeželske mladine (ZSPM).
Po podatkih Eurostata iz leta 2016 v kmetijstvu prevladuje starejša populacija, kar velja tudi za kmetice. Le 4,9 odstotka žensk, ki upravljajo kmetije, je mlajših od 35 let, skoraj 40 odstotkov žensk, ki delajo v kmetijstvu, pa je starih več kot 65 let. »Vendar obstaja veliko neverjetnih, inovativnih in uspešnih menedžerk, ki vodijo kmetije, tako v Sloveniji kot v Pomurju. Kmetovanje, promocija, prodaja, administracija, vse to je v njihovih rokah, medtem ko skrbijo še za družino. Vse te ženske z navdihujočimi zgodbami in seveda močno voljo ustvarjajo boljše razmere za dostojno življenje na podeželju,« je prepričana Letina.
Čeprav je naporno, jo delo veseli
Ob prihodu na kmetijo je Anja Vargazon postopoma prevzela pripravo narezkov, kar je bila prej taščina naloga. Pri tem ji je prišla prav ustvarjalna žilica, ki jo je imela že prej. »Tašča je bila dober učitelj, jaz pa sem to znanje nadgrajevala. Bolj sem se usmerila v pripravo prigrizkov na sodoben način, vseeno pa ohranjamo tradicijo. Najbolj smo ponosni na našo tünko,« je povedala. Meso, ki ga potrebujejo za pripravo tünke, salam, klobas za kuhanje, zaseke ter drugih mesnih proizvodov, je domače, saj redijo 70 plemenskih svinj ter 500 bekonov.
Vargazonova, ki je po izobrazbi medicinska sestra, se je priučila tudi drugega dela na kmetiji. »Ko je žetev, pomagam možu in vozim traktor, saj imamo veliko zemlje na Hrvaškem, pridelek pa je treba spraviti domov. Zdaj je že veliko lažje, saj so tudi stroji dosti boljši.« Vpeta v delo je ostala tudi, ko so bili otroci še dojenčki. »V času vseh treh nosečnosti sem delala do devetega meseca, po porodu sem morda le teden ali dva počivala, nato pa spet začela delati. Ne vem, kaj je to porodniški dopust,« je dejala. Čeprav zahteva delo na kmetiji veliko odrekanja, se z družino odpravijo tudi na dopust. »Včasih pogledam objave prijateljev na družabnih omrežjih in vidim, da marsikje pohajajo. Takrat si mislim, da smo mi večno doma. Saj se ne pritožujem, zelo rada namreč delam in me veseli, da sem se našla v tem. Vendar bi bilo lažje, če bi bili otroci nekoliko večji. Sedaj namreč preživim malo časa z njimi.«
Mlada kmetica, ki je na kmetiji zaposlena, je razmišljala o tem, da bi si našla drugo zaposlitev, vendar je to misel hitro opustila. »Čeprav je dostikrat naporno, me to delo res veseli. Imam pa še tudi cilje, ki jih želim doseči. Na kmetiji bi namreč rada postavila degustacijski prostor, kjer bi obiskovalci dobrote pokušali ob dobri kapljici vina.« Njene zamisli podpirajo tudi mož ter tast in tašča. Kot je povedala, so tudi zaradi njenih prizadevanj kmetijo naredili še bolj prepoznavno in sodobno. »Moram povedati, da imam glas pri hiši. Dobro se razumemo, veliko se pogovarjamo, zaradi tega tudi delo poteka lažje,« je dodala.
Kmetice še v marsičem prikrajšane
Z željo, da bi imele vse ženske enakopravno možnost prevzeti kmetije, jih upravljati in trajnostno razvijati, je bil leta 2018 pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ustanovljen svet za ženske na podeželju. Združuje predstavnike ključnih organizacij, ki zastopajo ženske na podeželju, med njimi so tudi trije predstavniki ZSPM. »Oblikovanje sveta je bil eden izmed pomembnejših korakov pri reševanju problematike, s katero se srečujejo ženske na podeželju, predvsem na kmetijah. Predstavnice kmetic obravnavamo posamezne tematike in predlagamo rešitve za boljše in varnejše okolje za ženske na podeželju,« je pojasnila Doris Letina.
Veliko žensk, ki dela na kmetijah, še vedno nima urejenega niti socialnega in zdravstvenega zavarovanja, po podatkih raziskave o položaju slovenskih kmečkih žensk, ki sta jo izvedla ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Zveza kmetic Slovenije, pa najmanj devet odstotkov slovenskih kmetic nima niti svojega transakcijskega računa.
