vestnik

Milijonski Krakov je zamenjala za Lendavo, potem ko je na morju srečala Prekmurca in se v enem letu z njim poročila 

Vida Toš, 2. 10. 2017
Nataša Juhnov
Dominika Walczak Sankovič 
Aktualno

»Otroštvo sem preživela v Ozorkowu, majhnem mestu sredi Poljske, ki ima sicer več kot 20 tisoč prebivalcev,« se hitro dopolni in zasmeje. »Ja, to so te smešne 'razlike', saj ima vsa Slovenija toliko prebivalcev kot naše glavno mesto Varšava. In ko sem se odselila trideset kilometrov stran od doma v drugo, večje mesto z 800 tisoč prebivalci, sem vedno rekla, ko sem obiskala starše, da grem 'na vas'.« Zdaj pravzaprav živi »na vasi«, a pravi, da ji je všeč: »Tukaj je tako majhno mesto, kot je Lendava, popolnoma drugačno, kot je naselje z enakim številom prebivalcev na Poljskem. Tam je veliko živali, kmetov, skratka – vas. V Lendavi pa je več supermarketov kot v mojem rojstnem kraju! To je bilo zame res presenečenje, kako je lahko v tako majhnem kraju toliko 'kafičev' in gostiln … skratka, čisto druga zgodba.« Se ji pa zdi Lendava s svojimi goricami in hribčki naravnost magična.

ae81a7f93709cf64aa1c5a8eee044aad
Osebni Arhiv
Dominika Walczak Sankovič z možem Mitjo Sankovičem iz Lendave.


Dominika je na Poljskem doštudirala in delala v kar nekaj službah, je pa rada potovala in na enem od letovanj srečala tudi svojega bodočega moža, Slovenca Mitjo Sankoviča iz Lendave. »Prvo leto sem sicer študirala filozofijo, a sem ugotovila, da bom imela problem, ker ne bom dobila službe. Pa sem šla na fakulteto za marketing in menedžment. Že med študijem sem delala, pravzaprav sem začela – sicer samo čez vikende, a vendarle – delati v srednji šoli. Prvo resnejšo službo pa sem dobila prav kot študentka, bila je v klicnem centru ene od bank. Tam sem delala sedem let, medtem pa sem študij tudi končala.«
Ko omenim, da je Krakov res prekrasen, Dominika hitro doda, da si je prav zato tam iskala službo in stanovanje in da je tam živela, preden se je preselila v Slovenijo.

»Rada sem potovala in s prijateljico sva se odločili, da greva na morje na Hrvaško, v Novaljo. Stanovali sva v isti stavbi kot Mitja in njegovi prijatelji, a nismo se srečali do zadnjega večera. Sedeli so na balkonu, igrali na kitaro in so naju povabili na kozarec vina. Takrat sva se prvič srečala, izmenjala telefonski številki in s prijateljico sva se vrnili na Poljsko. Po dveh mesecih sem se odločila, da ga pokličem. Potem sva si dopisovala, prišel je obiskat Krakov, novo leto sva preživela v poljskih gorah … skratka začetek najine zveze je bil poln potovanj. In čez leto dni sva se poročila (smeh). Zdaj imava dve hčerki, stari šest in štiri leta.«


65d316d372bf67ac988ff87b2dcd8bfe
Osebni Arhiv
Dominika Walczak Sankovič s svojima hčerkama.


Slovenija in Prekmurje sta Dominiki zelo všeč: »Ljudje so res prijazni, iskreno prijazni. Govorijo s tabo, klepetajo, čeprav te vidijo prvič, to me je presenetilo. Pa to, da te vsi, ki jih srečaš na ulici, pozdravijo. In da vsem ženskam rečejo 'teta' (smeh). Všeč mi je tudi, da je življenje tukaj malo počasnejše, ljudje so mirnejši. A meni manjka, če sem iskrena, mestni utrip, mestni vrvež.« Dodaja, da ji je všeč, ker ljudje ne tarnajo, čeprav bi mogoče imeli razlog, a se raje nasmehnejo in spijejo kavo. Negativno pa jo je pri Slovencih presenetilo, da je tako veliko ljudi, ki so že popolnoma zreli za samostojno življenje, a še vedno živijo v 'hotelu mama'. Ali pa živijo sicer na svojem, a uporabljajo vse servisne storitve omenjenega 'hotela': »'Hotel mama' in 'večni študent' sta v Sloveniji nekaj normalnega.

aa064908f3582c25ca13fa04e77b6247
Osebni Arhiv
Dominika Walczak Sankovič je na enem številnih potovanj srečala ljubezen svojega življenja.

A vidim, da ti 'študenti' le študirajo, delajo pa nič. To se mi ne zdi v redu. Na Poljskem si študentje kuhajo sami, nimamo kuponov za študentsko prehrano, sami si perejo in ne vlačijo vsak konec tedna mami domov polnih potovalk umazanega perila. Tudi vsak vikend ne gredo k staršem. Poljska je večja in so razdalje večje; pa četudi so bliže, to je čas, ki ga preživijo s svojo družbo, s prijatelji. V Sloveniji se mladi nekako ne 'odtrgajo', ne zaživijo po svoje. Poleg tega sem opazila, da je za tukajšnje mlade zelo pomembna izobrazba. Kar je sicer super, a ko končajo fakulteto z najboljšimi rezultati, ostanejo doma, brez služb. In – kar je še hujše – brez delovnih izkušenj. Jaz sem od staršev odšla pri dvaindvajsetih, pa mi pravzaprav ne bi bilo treba oditi v svoje stanovanje. A sem rada samostojna. Rada sem imela svoj denar, ne da moram prositi, da mi ga nekdo da. Rada sem dobivala izkušnje, to je življenje. Zato res ne razumem mladih Slovencev, zakaj ne morejo prerezati popkovnice. Kar je sicer povedano na splošno, verjamem, da je izjem kar nekaj, a večina živi tako in so seveda razočarani, ker ne morejo najti službe.«

Tukajšnjo družbo pa je dojela kot razumevajočo in tako, kjer si ljudje med seboj veliko pomagajo: »Recimo sosedje ti ponudijo pomoč, ne da bi jih posebej prosil. To se mi zdi res lepo.«

In ravno nove karierne priložnosti, so razlog, da se je družina iz Pomurja preselila v centralno Poljsko

v zadnjem obdobju smo bili nasi druzini sooceni z kar velikimi zivljenjskimi odlocitvami in posledicno spremembami, saj smo se v iskanju novih kariernih in durzinskih priloznosti odlocili nase domovanje iz Pomurja prenesti v centralno Poljsko, kjer zivimo in ustvarjamo zadnje leto. Zaenkrat nameravamo ostati na PL, kaj bo pa ca prinesel pa … v kolikor zelis, lahko zgornje tudi upostevas pri objavi

Nataša Juhnov
Dominika Walczak Sankovič
ljubezen prekmurje Dominika Walczak Sankovič lendava Mitja Sankovič
Kaj zdaj berejo drugi