vestnik

Arhitekt Mitja Süč se je po študiju kot občudovalec domačega okolja vrnil domov. Kaj je bil razlog?

Majda Horvat, 30. 12. 2021
Vanesa Jaušovec
Mitja Süč
Aktualno

Navdušil z zamislijo o revitalizaciji opekarne Dolga vas. V veliki večini zapuščenih industrijskih obratov se poleg spomina skriva tudi neka kakovost v arhitekturnem smislu.

Mitja Süč iz Gaberja je svojo magistrsko nalogo s področja arhitekture posvetil revitalizaciji zapuščene opekarne v Dolgi vasi, po končanem študiju se je kot ljubitelj in občudovalec domačega okolja tudi vrnil domov in si tu našel zaposlitev. Njegova preprostost se veliko bolj prilega preprostosti življenja v podeželskem okolju, je prepričan, in tako je tudi veliko bližje naravi in ljudem. Urbano okolje lahko marsikaj ponudi, toda tega, po čemer Mitja hrepeni, mu ne more dati povsem.
»Da, imel sem možnost ostati v Ljubljani, saj sem delal v arhitekturnem biroju mentorice pri magistrski nalogi, profesorice Maruše Zorec, in kjer smo veliko pozornosti posvečali oživljanju starih in zapuščenih zgradb. Žal smo danes priča nekaterim neskladnim posegom v prostor, s čimer ta izgublja identiteto, na nekaterih območjih bolj in drugih manj. Naloga nas arhitektov je, da ustvarjamo kakovosten prostor za ljudi, ne samo zgradbe v materialnem smislu. Vedno se je treba s prostorom identificirati, ga nekako prebrati ter posege spoštljivo umeščati glede na okolje,« razmišlja raziskovalec prekmurskega prostora. Svojo magistrsko nalogo je namreč naslovil Vračanje k zemlji; identiteta prostora kot razvojna priložnost.

Ali bi potencialnega vlagatelja brez čuta za prostor in ljudi, ki bi želel, da zanj pripravite neki projekt, zaradi lastne tankočutnosti zavrnili?

»Sam bi investitorjeve ideje ostro zavrnil, če bi nepremišljeno posegale v prostor, je pa na to vprašanje težko odgovoriti. Ljudje smo različni, različno razmišljamo in različno dojemamo lepo in skladno, zato je neki obojestranski dialog možnost, da se stvari izpeljejo v pravi smeri. O naložbi bolj ali manj odloča investitor. Naša naloga je, da mu kot strokovnjaki svetujemo. Moramo pa vedeti, da tako arhitekte kot investitorja omejujejo merila in smernice, ki velikokrat prevladajo nad idejami in željami.«

Kako je prišlo do tega, da ste se v magistrski nalogi lotili prav zapuščenega območja opekarne v Dolgi vasi?

»To je v meni raslo že ves čas študija, za kar se lahko zahvalim profesorici Maruši Zorec, ki nam je vcepila občutek do zapuščenih prostorov. Mislim, da se danes na žalost prevečkrat gleda na te osamljene in zapuščene prostore z negativnega vidika.«

Kot na degradirana območja zaradi industrije, ki je pustila neki pečat v prostoru zaradi ruševin in onesnaženja?

»Da, obstajajo degradirana območja, ki so posledica industrializacije in industrije, ki jih spreminjajoča se družba ne potrebuje več. Pozabljamo pa, da je v preteklosti pri tem šlo za industrijo, ki je ustvarjala konstrukcijske in tehnološke rešitve, ki so bile za takraten čas in prostor vizionarske. Mislim, da se v veliki večini teh zapuščenih industrijskih obratov poleg spomina skriva tudi neka kakovost v arhitekturnem smislu, poleg seveda vseh negativnih posledic oziroma nesprejemljivih vplivov.
Tudi z dolgovaško opekarno je nekaj podobnega. Tudi tukaj se je ustvarjala opeka, s katero so si ljudje zgradili domove in je v tistem času prispevala k pocenitvi in dostopnosti gradnje. Prej je bilo izdelovanje opeke bolj obrtniška dejavnost, z industrializacijo pa se je to pospešilo.«

mitja-suč, arhitekt, dolga-vas
Vanesa Jaušovec
Mitja Süč

Pogled na zapuščeno območje z ruševinami opekarne je bil torej za vas izziv, kako ga znova osmisliti.

»Že med študijem smo velik poudarek dajali zapuščenim in degradiranim prostorom in ves čas sem tudi vedel, da se bom temu posvetil pri pripravi naloge. Vedel pa sem tudi, da bom izbral neki prostor v Prekmurju ali v okolici Lendave. Opekarna se mi je zdela idealna, tako po velikosti kompleksa kot nekdanji vlogi v družbi.«

Je bil izziv dovolj velik, da ste lahko izpovedali svojo ustvarjalnost?

»Mislim, da mi je zapuščen kompleks dal veliko misliti. O opekarni nisem imel nobenih načrtov, kar pomeni, da sem moral preiskati vse kotičke in izmeriti vsako ped. To je bil začetek, zaradi katerega 'padeš notri' in začneš ustvarjati. Sicer pa veste, kako je s kreativnim procesom: včasih ti gre hitro, včasih potrebuješ veliko časa, da ustvariš malo. Pri nas arhitektih je biti kreativen še največji izziv, ko ti ne gre, ko se spopadaš s sabo in ko preizkušaš enkrat eno in potem spet drugo varianto.«

Komu in čemu ste v nalogi namenili prostor nekdanje opekarne?

»Preden sem se lotil arhitekturnega snovanja, sem se v svoji magistrski nalogi ukvarjal z ljudmi in njihovimi navadami. Rdeča nit tega je vračanje k zemlji, kako ljudi spet približati zemlji, s katero so bili naši predniki vsakodnevno v stiku in od katere so navsezadnje živeli. Danes so stvari vse manj osebne. Ne kupujemo več na primer lončenih izdelkov od soseda, čeprav bi imeli tako še neko čustveno povezavo, ampak poceni izdelke množične proizvodnje. V svoji nalogi sem hotel ljudem, rokodelcem, ki so ustvarjali z značilnimi prekmurskimi materiali, vrniti neki pomen. S premišljenim pristopom in sodelovanjem strokovnjakov z več področij bi to lahko oživili. Sam sem torej ponudil zamisel za neki rokodelski center, kjer ne bi bila samo produkcija, ampak tudi prostor promoviranja, izobraževanja in izmenjave znanj. Tu bi lahko delovali oblikovalci, ki se izražajo in ustvarjajo na različne načine, ter ljudje, ki imajo stik z zemljo in znajo stvari narediti. Poskušal sem jih povezati in jim dati prostor pod skupno streho in pod skupno blagovno znamko. V nalogi sem se navezal na primere dobre prakse, zelo pri srcu sta mi zadruga Pomelaj v Mali Polani in obrtno-trgovsko združenje Werkraum Bregenzerwald, kjer je priznani švicarski arhitekt Peter Zumthor pod eno streho združil oblikovalce širše okolice in tako omogočil lažjo promocijo izdelkov.«

mitja-suč, arhitekt, dolga-vas
Vanesa Jaušovec
Mitja Süč

Prostor, ki ste ga raziskovali, še zdaj najbolj opredeljuje opekarniški dimnik, za katerega je bil pred leti že pripravljen načrt rušitve. Ali ima za vas vrednost v tem prostoru tudi v sklopu vaše zasnove?

»Da. Dimnik je bil tukaj verjetno najpomembnejši element in bi bilo njegovo rušenje nesprejemljivo. Res pa je, da njegova konstrukcija ne ustreza več današnjim standardom, zato sem ga v svoji nalogi skušal konstrukcijsko sanirati v smislu statične sanacije. Dimnik pa v moji nalogi nima neke funkcionalne vloge, ampak je bolj element zapuščine, se pa ponuja pri takih dimnikih veliko možnosti ponovne uporabe, na primer kot razstavni ali razgledni prostor.«

Kakšen je bil vaš občutek, ko ste dokončali delo, oziroma kako so ga videli vaši mentorji in drugi, ki so ga pregledali?

»Nerad se hvalim, ampak moji prijatelji in znanci so bili nad izdelkom navdušeni, saj predlaga neke rešitve za obnovo objektov ter zapuščen prostor, ki si jih nekateri niso niti zamišljali. Zadovoljni so bili tudi profesorji ter ugotovili, da je projekt uresničljiv za ta prostor in realen. Za nekatere pa je bila naloga zanimiva tudi s programskega vidika, saj skuša reševati problematiko ljudi. V nalogi namreč iščem rešitve tako za ljudi kot za propadli prostor, a tako, da ne pozabiš na tisto, kar je bilo na tem prostoru prej. Vsekakor je bil to prostor, kjer so se v preteklosti ustvarjala delovna mesta, neke dobrine in je v preteklosti zaznamoval širšo skupnost.«

Ali bi bil za vas tudi izziv urejanje nekega bivanjskega ali drugega prostora za posameznike, na primer zidanic?

»Vsekakor. Če lahko pomagaš, zakaj ne bi, pa čeprav gre samo za majhno zidanico. Če imaš znanje in se ti zdi, da si na pravi poti ter da delaš s pravimi vzvodi, zakaj ne bi pomagal tudi pri malih zgradbah. Navsezadnje je tudi zidanica kot stavba skupaj z vinogradom košček širšega prostora. Tudi temu je treba nameniti pozornost, da bi se ljudje zavedali, da je tudi njihova hiša element širšega prostora in da skupaj s sosednjimi soustvarja krajino.«

Kaj zdaj berejo drugi