Ker mu je igranje šlo tako dobro od rok, je opravil izpite za ta instrument za kar dva razreda skupaj. Vseskozi pa je v njem tlela želja po igranju na diatonično harmoniko ali »frajtonarico«. Ko jo je prvič vzel v roke, je vedel, da je to instrument, ki ga želi igrati. »Vse od takrat ni dneva, da ne bi nanjo zaigral. Narodnozabavna glasba mi je namreč še posebej všeč, saj ima globlji pomen, besedila pesmi veliko povedo, govorijo o vsakdanjem življenju preprostih ljudi, o njihovih težavah in veselju. Všeč mi je preprosto zato, ker je ljudska, ker izžareva moč domačnosti. Pred petimi leti sem se zato odločil, da bom igral harmoniko. Sedaj obiskujem peti razred Glasbene šole Beltinci, kjer se igranja diatonične harmonike učim pod mentorstvom Dejana Raja,« je povedal dvanajstletnik.
Priznanja so potrditev dobrega dela
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
Obetavni mladi glasbenik, ki ima za glasbo neizmeren posluh, je na svoji kratki glasbeni poti že dosegel številne zavidljive rezultate na različnih državnih in mednarodnih harmonikarskih tekmovanjih. Njegovo prvo tekmovanje je bilo v Avstriji, na pokalu Rutar, kjer je v kategoriji junior zasedel prvo mesto. Tekmovanje in rezultat, ki ga je tam dosegel, sta ga spodbudila, da se je začel udeleževati tudi drugih tekmovanj. »Na Muti na Koroškem sem bil najmlajši tekmovalec, udeležil sem se tudi tekmovanja Pannoniaccordion, ki ga organizira Društvo harmonikarjev Murska Sobota, pa Slakovega tekmovanja na Dolenjskem, kjer sem prejel zlato priznanje. Prav tako sem sodeloval na Zlati harmoniki Ljubečne in prejel zlato plaketo. Udeležujem se še tekmovanj v Sodražici ter Štajerske frajtonarice. Še posebej vesel sem zadnjega zlatega priznanja, ki sem ga prejel na mednarodnem tekmovanju harmonikarjev za nagrado Avsenik, ki je potekalo v Begunjah na Gorenjskem in kjer sem prejel 99 točk od možnih sto,« je nekaj svojih dosežkov ponosno naštel sogovornik. Vseh priznanj in nagrad je vesel, saj mu pomenijo potrditev dobrega dela, hkrati pa so spodbuda za naprej. »Vem, da sem na dobri poti, da dobro igram, zato upam, da mi bo še naprej šlo tako dobro. To so zame izzivi, ki jih potrebujem.«
Za uspehe zaslužna tudi mentor in njegova družina
Lukas, ki se redno udeležuje tudi državnega tekmovanja v igranju na diatonično harmoniko, se bo letos udeležil tudi svetovnega prvenstva v igranju na diatonično harmoniko, ki bo potekalo maja. »Vseh teh dosežkov ne bi bilo brez odličnega glasbenega pedagoga Dejana Raja, ki je pri urah strokoven in natančen. Hvaležen sem mu za vso potrpežljivost ter znanje in izkušnje, ki jih deli z mano,« pove mladi glasbenik, ki s harmoniko vadi doma vsak dan vsaj pol ure. Z mentorjem se dogovorita, katero pesem se bo naučil, izbirata jih skladno z učnim načrtom, težavnostjo ter razpisnimi pogoji posameznih tekmovanj. Česar se mu ne uspe naučiti v glasbeni šoli, do konca vadi doma. »Tretja pesem, ki sem se jo naučil igrati, je bila Čebelar Ansambla Lojzeta Slaka. Čut in posluh za glasbo mi omogočata, da se pesmi naučim dokaj hitro, a je odvisno od težavnosti pesmi.«
Mlademu harmonikarju dosežki na dosedanji glasbeni poti ne bi uspevali brez podpore družine. Kot je pojasnila Lukasova mama Simona, se doma trudijo, da mu omogočijo izpolnitev zastavljenih ciljev, kar seveda pomeni tudi finančno podporo ter podporo na tekmovanjih. »Predvsem pa ga spodbujava s pozitivno naravnanostjo do vsega, kar doživlja na glasbeni poti.« Oče je ob tem ponosno dodal, da Lukasova sestrica Lara rada zapoje ob harmoniki. »Skupaj nam večkrat popestrita dneve ter različna praznovanja in dogodke.«
Lukas, ki je v času, odkar se intenzivno ukvarja z glasbo, že prerasel dve harmoniki in sedaj igra že na tretjo, velikokrat zaigra tudi z dedkom iz Doliča, ki je ljubiteljski glasbenik in ima tudi sam doma različne instrumente. Glasbo ima tako Lukas zapisano v genih. »Rad zahajam na Goričko k starim staršem, kjer skupaj zaigramo, zapojemo in se poveselimo ob različnih praznikih ali priložnostih. Velikokrat sem že tudi igral na različnih drugih prireditvah v Murski Soboti, kamor so me povabili, za razna društva ali pa na šoli, ki jo obiskujem. Lepo mi je, ko lahko z glasbo razveselim in presenetim druge,« pravi sogovornik, ki je z mlajšo sestro Laro nedavno presenetil tudi mamo ob njenem rojstnem dnevu s priredbo narodnozabavne pesmi.
Posneti želi svojo pesem
Ni pa glasba edino, kar Lukasa veseli. Rad ima naravo, všeč so mu avtomobili, zato zbira njihove makete, veliko pa tudi fotografira. Tako ni presenetljivo, da je na fotografskem natečaju Mi v pokrajini, ki ga je izvedlo Društvo učiteljev geografije Slovenije, s svojo posneto fotografijo zasedel prvo mesto. »Zelo sem radoveden in vedoželjen, tudi zato mi noben predmet v šoli ne dela preglavic. Udeležujem se tudi različnih tekmovanj iz slovenščine, matematike in naravoslovja, imam pa tudi status nadarjenega učenca ter status vrhunskega mladega umetnika.« Nedavno je prejel priznanje za najboljši spis na temo Kako bodo ljudje živeli leta 2222, ki se dotika današnjega družbenega problema in dogajanja okrog nas. »Vse talente, ki jih imam, bi rad še naprej negoval in pridobljeno znanje še nadgrajeval,« nam je povedal sogovornik. O tem, kje bo po osnovni šoli nadaljeval šolanje, učenec 7. razreda Osnovne šole II Murska Sobota še ne razmišlja intenzivno, glede na vsa zanimanja pa se bo najverjetneje odločil za gimnazijski program, saj mu ponuja več možnosti pri izbiri študija. »Do takrat pa se želim še naprej udejstvovati v glasbi in v njej uživati. Moja velika želja je tudi, da bi posnel svojo pesem, da bi lahko z glasbo še naprej razveseljeval ljudi okrog sebe ter da bi seveda ostal zdrav,« je sklenil Lukas Gumilar.