vestnik

(FOTO) Mnogi so želeli imeti doma kakšen "graščakov spominek"

A. Nana Rituper Rodež, 7. 6. 2020
Arhiv INDOK center Ministrstvo za kulturo
Soba s portreti Auersbergov v Gornji Radgoni, preden so dragocenosti razprodali.
Aktualno

Po Prekmurju in tudi na desnem bregu Mure stoji nekaj izjemnih gradov in dvorcev, a žal so mnogi izgubili svoj sijaj. V primerjavi s podobnimi v tujini so naši veliko slabše ohranjeni, malo je ohranjenega pohištva, umetnin in drugih dragocenosti, ki bi pričale o sijaju nekdanjega življenja plemiških rodbin. Zakaj je do tega prišlo in kaj se je s tem bogastvom zgodilo?

Tega ni bilo manj, le bolj temeljito se je vse razprodalo in porazgubilo. Temu, kaj se je s tem bogastvom zgodilo in kako so potekale razprodaje imenitnih plemiških zbirk, se posvečata umetnostni zgodovinarki Renata Komić Marn in  Tina Košak z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, Košakova dela še na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Povprašali smo ju, kako je prišlo do razprodaj imetja nekaterih pomurskih gradov.

murska-sobota, soboški-grad, grad
Nataša Juhnov
V murskosoboškem gradu, za časa grofov Szaparyjev, so imeli eno najlepših in najdragocenejših zbirk umetnin in drugih predmetov na Slovenskem. Kaj se je s tem zgodilo?

Razprodaje se niso zgodile čez noč, pravita, ampak je bil to del zatona plemstva v zahodnoevropskih državah in tudi na Slovenskem, ki se je začel že pred 19. stoletjem. V Habsburški monarhiji so se prave težave začele po marčni revoluciji leta 1848 z odpravo podložništva in vrhovnih pravic gosposke nad zemljišči. Plemiške posesti so se začele drobiti in s tem se je krčilo zaledje, ki so ga potrebovali za vzdrževanje svojih rezidenc, gradov in življenjskega sloga. Njihov status je zahteval velike finančne vložke, in ker se niso prilagajali novim razmeram, je prišlo do večjega zadolževanja in s tem prodaje posesti in rezidenc. Poleg tega se je v političnih in družbeno-kulturnih krogih vse bolj uveljavljalo novo, t. i. uradniško in vojaško plemstvo ter plemiški podjetniki, ki so se uspešneje prilagajali. Nekatere stare plemiške rodbine so težave reševale z odpiranjem industrijskih obratov, kar je krizo upočasnilo, ni je pa ustavilo, orišeta tedanje razmere.

Prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske sta bila prelomnica. »V novoustanovljeni Avstriji so plemstvo formalno-pravno ukinili leta 1919, v novoustanovljeni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) in državah naslednicah pa jih je istega leta najbolj prizadela agrarna reforma. Odvzeli so jim dobršen del agrarnih posesti, ki so gradove še držale pokonci. Število prodaj je zaradi zadolženosti skokovito naraslo.« Plemstvo se je znašlo v nezavidljivem položaju tudi zato, ker so bili tujci in monarhična elita poraženci. Ta odnos se je po drugi svetovni vojni še poslabšal, mnoge so zaprli in nato izgnali, nekatere celo likvidirali, premoženje večine pa je bilo nacionalizirano.

grad-v-murski-soboti, szaparyjev-grad, modri-salon
Arhiv INDOK center Ministrstvo za kulturo
Modri salon Szaparyjevega gradu v Murski Soboti, posnet leta 1930.

Grof Szapary prisiljen v prodajo

Med dvema vojnama je prišlo do razprodaje pomembnih umetniških in dragocenih zbirk naših gradov in dvorcev. Na razprodajah opreme gradov, bilo jih je kakšnih 40, so se prodajale tudi zbirke iz Murske Sobote in Gornje Radgone. »V letih 1930 in 1931 je v gradu Murska Sobota na skrajnem vzhodu Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji potekala javna dražba. Razprodajali so premično premoženje madžarskega državljana in veleposestnika, grofa Ladislava Szaparyja, lastnika murskosoboškega gradu. Prekmurje je bilo po koncu prve svetovne vojne priključeno novonastali Kraljevini SHS (po letu 1929 Kraljevina Jugoslavija), ki je imetnikom grajskih stavb naložila posebne davke in skušala na veleposestvih uvesti agrarno reformo. Grof Szapary, tretji največji veleposestnik v Prekmurju, si je že pred prvo svetovno vojno nabral veliko dolgov. Ko je njegova posest leta 1920 prišla pod državno upravo, je bil prisiljen v prodajo celotne murskosoboške posesti. Iz cenilnega kataloga njegovih premičnin, ki so ga poleti 1930 natisnili v Prekmurski tiskarni in obsega več kot 2000 zapisov, že na prvi pogled razberemo, da je v svojem gradu hranil veliko pohištva, slik in druge opreme. Natančnejši pregled razkrije, da je šlo za enega najkakovostnejših grajskih inventarjev in za eno najpomembnejših razprodaj grajske opreme na Slovenskem v času med obema vojnama.« Na srečo se je za te umetnine, zlasti za starinsko pohištvo, zelo zanimal takratni ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani dr. Josip Mal, ki je poskrbel za nakup. Tako se je veliko dragocenih kosov iz Szaparyjeve zbirke ohranilo v Narodnem muzeju Slovenije (NMS). Zanimivo pa je, da so dražbene oklice objavljali številni domači in tuji časopisi.

Umetnine z gornjeradgonskega gradu v tujino

V tistem času je javna razprodaja potekala tudi na gradu Gornja Radgona, ki je bil v medvojnem času v lasti grofa Carla Chorinskyja. »Grajske interierje so krasile čudovite slike in odlično pohištvo, zanimanje strokovnjakov in poučene množice pa je zbujala portretna galerija članov slavne rodbine Auersperg. Nekaj kosov pohištva je kupil Josip Mal za NMS, za večino predmetov so se izgubile sledi, kar nekaj slik pa so kupili za zdaj slabo poznani kupci iz Zagreba. Domači raziskovalci so že pred poldrugim desetletjem s pomočjo medvojnih fotografij odkrili večje število portretov iz turjaške portretne galerije v Hrvaškem zgodovinskem muzeju v Zagrebu, nekaj slik je, kot kažejo raziskave hrvaških kolegic, pristalo v Strossmayerjevi galeriji HAZU v Zagrebu. Tekoče raziskave na UIFS ZRC SAZU pa obetajo nova razkritja poznejše usode posameznih slik in predmetov,« pravita raziskovalki.

ZDS1993002
Arhiv Narodne galerije
Portret Elizabethe Isabella Mniszech, ki ga je leta 1797 ustvarila Élisabeth Louise Vigée Le Brun je nekoč krasil sobane v beltinskem gradu, je danes v stalni zbriki Narodne galerije v Ljubljani, lastnica slike pa je Akademija za likovno umentost in oblikovanje v Ljubljani.

Za drobiž do dragocenosti

Zaradi ugodnih razprodaj bogastva je bilo tudi veliko zanimanja za nakupe in preprodaje. »Razprodaje plemiškega imetja so omogočale tudi predhodne oglede predmetov, ki so bili na prodaj. Prihajali so številni domačini, ki so imeli priložnost, da si prvič in zadnjič ogledajo notranjščino gradu z njegovo opremo, drugi so prišli nakupovat za svoja bivališča, nemalo pa jih je na dražbo prignala le radovednost in obet, da si morebiti za drobiž kupijo kakšen 'graščakov' spominek. Hkrati so nizke cene privabile predstavnike intelektualnih in podjetniških elit, iz vrst katerih so izšli najpomembnejši zbiralci oziroma imetniki umetnin in starin v času med obema vojnama, ki so na grajskih dražbah pogosto velikopotezno nakupovali. Prav zasičenost trga s cenovno razmeroma dostopno in kakovostno umetnostno dediščino, ki so jo povzročile številne razprodaje, je v času med vojnama povečala zanimanje za umetnostno zbirateljstvo na Slovenskem,« pravita.

In še: »Murskosoboški župan in prekmurski podjetnik Josip Benko je na dražbi imetja grofa Szaparyja kupil veliko število predmetov, med drugim dve sliki, za kateri se je še pred dražbo resno zanimal Narodni muzej. Obe sliki je muzeju prodal za skoraj dvakratno ceno slabe tri mesece po nakupu. Hkrati je kupil znano bronasto busto (doprsni kip) beneškega admirala, ki je bila nekoč v slavni beneški zbirki grofice Morosini-Gatterburg in ki nazadnje našla pot v zbirko Pomurskega muzeja Murska Sobota.«

Umetnin ni, so pa fotografije in dokumenti

Kakovostna umetnostna dediščina je bila zelo dostopna vsem, stroka s Steletom na čelu pa se je zavzemala, da bi prišla v javne zbirke. Leta 1921 je izšla naredba deželne vlade za Slovenijo o varstvu umetnin, da bi zaščitila del slovenske kulturne zgodovine. Takoj po ustanovitvi Kraljevine SHS so bile posamezne pomembnejše zbirke začasno zasežene, s čimer so oblasti preprečile izvoze in prodajo. Sledila je naredba o varstvu umetnin, ki je bila uvedena, še preden je prišlo do večine velikih dražb, da bi z njo omejili izvoz umetnin v tujino. Po novi naredbi so lastniki za izvoz umetnine ali drugih predmetov kulturne dediščine potrebovali posebno dovoljenje, ki je bilo izdano na predlog spomeniškega referenta. V nekaterih primerih je stroka kot pogoj za izdajo dovoljenja lastnika »zaprosila« za donacijo nekaj predmetov iz zbirke. Kljub naredbi so se izvozi nadaljevali ali se preselili v ilegalo in tako je bilo v tujino izvoženih veliko kakovostnih kosov.

Razprodaje zbirk so na srečo budno spremljali strokovnjaki, ki so si že tedaj prizadevali, da se umetnostno bogastvo ohrani v javnih zbirkah. »Vsi sicer niso bili umetnostni zgodovinarji, bili pa so aktivni v stroki in so predstavljali pomemben del mreže, katere steber je bil kot spomeniški referent in kot avtoriteta v stroki France Stele. Stele ima ključno vlogo zaradi svojega sistematičnega terenskega dela, pri katerem si je stanje zbirk podrobno beležil, fotodokumentiral in objavljal v Zborniku za umetnostno zgodovino.« Njegovi terenski zapiski, ki jih hrani ZRC SAZU, in dokumentacija ter fotografije, ki jih hrani Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino (INDOK) pri ministrstvu za kulturo, so izjemno pomemben vir, saj praviloma evidentirajo stanje, preden so bile umetnine prodane ali izvožene. Glede razprodaj in odkupov je bil v stikih s predstavniki muzejev, zlasti z upokojenim ravnateljem Narodnega muzeja Josipom Mantuanijem in njegovim naslednikom, ter s predstavniki zgodovinskih društev, na primer Francetom Kovačičem.

N 1528
Arhiv Narodni muzej Ljubljana
Delo Sveto sorodstvo, ki ga je naslikal mojster iz Okoličnega, okrog leta 1510 je bilo nekoč del Szaparyjeve zbirke, danes pa ga hrani Narodni muzej Ljubljana.

Tudi novim lastnikom umetnine zaplenili

Tudi po drugi svetovni vojni odnos do gradov in predmetov ni bil nič boljši. Razprodalo, razneslo ali kako drugače izgubilo se je vse, kar je ostalo.

V primerjavi z gradovi v drugih državah so slovenski temeljiteje izropani. Kako to, da nismo imeli odnosa do tega bogastva? Za raziskovanje provenience umetnin, zlasti slik, je ključno, menita Komić Marnova in Košakova, da so v medvojnem času umetnine hranili, zbirali in kupovali predvsem predstavniki tistega družbenega razreda, ki je pod komunističnim režimom po drugi svetovni vojni utrpel veliko škodo. »Kupci na medvojnih razprodajah grajskih inventarjev so bili pripadniki nekdanjega plemstva, premožni meščani, intelektualci, zdravniki, lekarnarji, podjetniki in veleindustrialci. Ravno njihovo imetje je bilo med vojno in po njej zaplenjeno in nacionalizirano, potem pa večinoma razdeljeno med državne muzeje in druge ustanove.

Gradove in njihove inventarje so pojmovali kot lastnino poraženega 'nemškega' plemstva in jih povezovali z osovraženo fevdalno preteklostjo, poleg tega je že med vojno zaradi velikega pomanjkanja prihajalo do raznašanja in odtujevanja dragocenosti. V odročnih krajih se je dogajalo marsikaj, česar ne strokovnjaki ne pooblaščenci niso mogli nadzorovati.«

Kje so danes predmeti grofa Szaparyja in grofice Zichy

Kar se Prekmurja tiče, se je to verjetno zgodilo v primerih zaplembe in nacionalizacije imetja Josipa Benka, Ferdinanda Hartnerja in gradu Gornja Lendava, grofov Batthyany in dvorca Tišina ter grofov Zichy in dvorca v Beltincih. Nekateri kosi, ki so jim pripadali, so se vendarle ohranili v javnih zbirkah. Poleg že omenjene buste iz Szaparyjeve zbirke spomnimo na znani portret deklice s psičkom iz dvorca Beltinci, delo izjemne in slavne slikarke Elisabeth Vigée-Le Brun s konca 18. stoletja, ki ga hrani Narodna galerija v Ljubljani.

grad-v-murski-soboti, szaparyjev-grad, modri-salon
Arhiv INDOK center Ministrstvo za kulturo
Natančnejši pregled razkrije, da je šlo v primeru razprodaje Szaparyjeve zbirke za enega najkakovostnejših grajskih inventarjev in za eno najpomembnejših razprodaj grajske opreme na Slovenskem v času med obema vojnama.

Naše umetnine lahko najdemo po različnih koncih, galerijah in muzejih ali v zasebnih zbirkah, doma in v tujini. »Že bežen pregled odnosa do vprašanj izvora in usode predmetov umetnostne dediščine kaže, da je bilo na Slovenskem raziskovanje provenience do nedavnega potisnjeno na rob umetnostne zgodovine, čeprav gre za izredno pomembno področje, ki je zlasti v zadnjih dveh desetletjih v Evropi in svetu doživelo presenetljiv razmah in se odločno uveljavilo v umetnostnozgodovinski znanosti.

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU je bil med septembrom 2016 in februarjem 2019 partner pri mednarodnem raziskovalnem projektu HERA (Research Programme »Uses of the Past«) Transcultaa, ki se je posvečal raziskovanju transferjev predmetov kulturne dediščine v 20. stoletju v alpsko-jadranski regiji. Določili so osnovna raziskovalna izhodišča in poudarili nujnost raziskovanja provenience predmetov kulturne dediščine na Slovenskem. Julija 2019 pa so na inštitutu začeli izvajati projekt Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije, ki se ukvarja s plemiško dediščino v dolgem 19. stoletju in njeno recepcijo po razpadu Habsburške monarhije ter delno sega na področje vprašanja vzrokov za transferje umetnin. Financira ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost. Vodilni projektni partner je ZRC SAZU, pridruženi partnerici pa sta Filozofska fakulteta in Fakulteta za gradbeništvo, prometni inženiring in turizem Univerze v Mariboru. Lahko pa se nadejamo, da bodo rezultati tega projekta prispevali k razumevanju usode umetnin in predmetov iz plemiških zbirk.

renata-komić-marn tina-košak pomurski-gradovi
Kaj zdaj berejo drugi