Na njivi še vedno z motikami

V Pomurju na eni strani opažamo upadanje interesa za kmetovanje in vse večje izseljevanje prebivalstva (zlasti z Goričkega), na drugi pa je vse večji pritisk na obdelovalno zemljo in prihaja do pomanjkanja te za obdelovanje pri vse manjšem številu kmetij. Gre za svojevrsten paradoks, na katerega sodoben liberalno-fundamentalni model razmišljanja ne najde odgovora. Kvečjemu ga ponuja zgolj v smeri še večje koncentracije in intenzifikacije kmetijstva na eni in ohranjanje krajine s pomočjo javnih sredstev na drugi strani. Posledice so na dlani. Sodobna industrijska družba je v vse večji socialno-ekološki krizi, iz katere neuspešno išče izhod in tone v še globljo krizo. Z industrializacijo (tudi kmetijstva) v preteklosti je bilo povsem zanemarjeno izginjanje kmečkega prebivalstva. Ob tem se je nepremišljeno ustvarjal kmetijski poklic. Danes je v ospredju izobraževanje mladih za kmetijski posel. Uničeni sta bili vitalnost in trajnost vaške kmečke skupnosti, ki je delovala najprej samooskrbno. Poleg tega, da je pridelala dovolj vsega zase, je pridelala tudi za potrebe preostalega prebivalstva. Kljub razpadu vaške kmečke skupnosti pa je še vedno ostalo kar nekaj kmetij, ki se samooskrbi niso bile pripravljene odpovedati in vztrajajo pri svojem tradicionalnem kmetovanju in tudi odnosu do zemlje. Danes, ko nimamo več opravka samo z demografskim problemom, ampak prihaja v ospredje tudi ekološki problem uničenja rodovitne zemlje, se tovrstne kmetije kažejo kot ena od rešitev. Poklicni kmetje se s tem ne strinjajo, ampak jih imajo še vedno za moteč dejavnik znotraj kmetijskega sektorja.
Kmetijo Lipičevih iz Noršinec lahko prištejemo med tradicionalne samooskrbne kmetije z zdravim odnosom najprej do zemlje. Na kmetiji delajo trije družinski člani: Janez je bil zaposlen v Muri in je danes upokojenec, žena Marjana se v svojem življenju ni ukvarjala z ničimer drugim kot kmetovanjem, pred desetletji še na trihektarski kmetiji, danes pa imajo šest hektarjev obdelovalne zemlje. Na kmetiji dela še sin Tomaž. Pravi, da dela in ni zaposlen.

Prepoznavni po kumarah

Janez nam je povedal, da jih iz tržnega kmetovanja, kot se danes temu pravi, ni moč izvzeti. V prvi polovici sedemdesetih let, ko je zdaj že pokojni agronom Jože Nemeš na novo postavljal razvoj kmetijstva, je Lipičeve prepričal, da so začeli pridelovati kumare za prodajo. To niso bile velike površine. Šlo je za nekaj arov, ki so jih lahko obvladovali v času pridelave in obiranja. Postopoma so si našli trg in po kumarah je kmetija prepoznavna še danes. Marjana pove, da pri njih nikoli nista bili v ospredju širitev in težnja po specializaciji. So kmetija, ki je imela tradicionalno v hlevu od štiri do pet glav goveje živine. Poleg kumar sta bila mleko in prodaja govejih pitancev ali telet drug zunanji finančni vir kmetije. Delno so si pri večjih naložbah pomagali z Janezovo plačo. Takšno je bilo življenje večine takratnih kmetij, do danes pa so ga v Noršincih ohranili le Lipičevi. Morebiti je pridelava kumar – za zaokrožitev ponudbe na kmečkem dvorišču pridelujejo tudi nekaj paradižnika in paprike – vplivala na to, da tradicionalnega kmetovanja niso opustili.

Ne samo pri vrtninah, tudi pri drugih okopavinah na njihovih njivah še vedno delajo z motiko. Marjana in Tomaž poudarita, da vztrajanje pri ročnem okopavanju ni pomembno samo zaradi boljšega počutja rastline v suši ali preveliki moči, ampak tudi pri boleznih. Na primer krompir z gibanjem zaščitijo pred boleznimi in škropljenja proti boleznim ne poznajo, edina nadloga ostaja koloradski hrošč. Pretežni del pridelanega krompirja prodajo na domačem dvorišču. Krompirju so dodali še pridelavo čebule in česna.

Začeli rediti tudi kunce

Lipičevi imajo v hlevu le dve goveji glavi. To je manj kot še pred tremi leti, vzrok je premajhna površina travnikov. Govedo, pove Janez, mora biti v hlevu zaradi gnoja. »Še vedno vztrajamo pri oddaji mleka. Mleko, ki ga imamo, bi lahko prav tako prodali doma. Toda pri mleku se najbolj vidi sprememba navad. Ljudje so se navadili na trajno mleko in jih okus in polno domače mleko ne zanimata več.«
Pri pridelavi krme vztrajajo pri tradicionalnem kolobarju. »V našem kolobarju sta še vedno krmna pesa in bela repa. Pozimi namesto silaže kravam polagamo krmno peso in belo repo z dodatkom mletega pšeničnega in koruznega zrnja.« Sicer pa pesa in repa nista namenjeni samo za prehrano goveda. »Včasih smo redili kar nekaj prašičev za prodajo. To, kar se je dogajalo s cenami prašičev, nas je odvrnilo od reje za prodajo. Za domače potrebe smo nekoč redili dve svinji, zdaj že več kot desetletje redimo samo eno. To ne pomeni, da pojemo manj mesa. Namesto svinj smo za domače potrebe začeli rediti kunce. Kure pa so tako ali tako stalnica na našem dvorišču, delno zaradi jajc, pa tudi zaradi mesa. Zdaj imamo že eno kokljo z mladimi piščanci, ki jih z domačo krmo redimo za meso,« je razložila Marjana.

Samo neposredna prodaja

So tudi pridelovalci bučnega semena, ki ga prodajajo suhega. Zaslužek s semenom ni bistveno manjši, kot če bi ga predelali v olje. Razlog je preprost, med kupci so že taki, ki poleg tradicionalne sorte, ki jo sadijo, cenijo ročno branje semena iz buč. Verjetno bi se dalo kaj iztržiti tudi s pšenico, saj so še vedno samooskrbna kmetija z domačim kruhom. Odločili so se, da dopolnilne dejavnosti ne bodo registrirali, zato ponujajo le tisto, kar lahko neposredno prodajo.

»Vse to nam ne prinaša bogastva, zaslužimo pa dovolj za vzdrževanje kmetije in zadovoljevanje lastnih potreb. Zdi se, da smo fizično obremenjeni, ko nas ljudje vidijo z motikami na njivi. Naša kmetija je tako velika, da imamo s pametno razporeditvijo dela tudi svoj prosti čas. Morda nas kdo gleda postrani zaradi našega pristopa. Po drugi strani pa ljudje prepoznavajo prednosti našega načina dela. Med okopavanjem in spravilom pese ali repe na njivi ob sprehajalni poti gostov v Moravskih Toplicah nas ti redno obiskujejo in nas sprašujejo o našem kmetovanju. S temi stiki smo pridobili veliko kupcev iz Gorenjske in drugih delov Slovenije,« nam je povedal Tomaž. Njegov hobi je sadjarstvo, ne v smislu pridelave sadja za trg. Predvsem ga zanimajo iskanje različnih sort sadja, cepljenje in lastna vzgoja dreves.

Ekološki kmetje pa niso

In zakaj jih ni med ekološkimi kmeti? Vsi trije se strinjajo, da v okolju s tako intenzivnim kmetovanjem in raztresenimi parcelami v treh ali štirih katastrskih občinah ekološko kmetovanje ni mogoče. Sredi njiv z intenzivno obdelavo je nemogoče izolirati eno in jo deklarirati kot ekološko. Na papirju je to mogoče, v naravi pa ne. Že med cvetenjem žita je npr. zahtevan najmanj štiristo ali petsto metrov širok zaščitni pas med pšenico in ovsom, da oves ostane brezglutenski. Rastline pa niso samo nad zemljo, koreninski sistem je tudi pod zemljo in tudi tam potekajo posamezni procesi, če že drugo ne, se giblje voda od korenine do korenine.
Zgodba Lipičevih zgolj ponazarja, da na tradicionalno kmetovanje ni mogoče gledati zviška, saj sicer osamljeni primeri ohranjajo vitalnost, pa tudi, kar je za današnji čas še pomembnejše, trajnost in dolgoročno stabilnost med socialnim in naravnim sistemom. Ne nazadnje tak način kmetovanja še vedno nahrani več kot dve tretjini svetovnega prebivalstva.